Rhapsody, Rhapsody Of Fire in druge tako imenovane različice v vsakem primeru predstavljajo presežek in unikum. Namreč, navkljub že kar pregovorni metalski dogmatični konservativnosti so metalski svetovi z molkom (kar je velik dosežek) sprejeli (tako ali drugače) kot svojo eksplozijo in pojav t. i. »hollywoodskega simfoničnega power metala«, kakršnega so pod praporom z imenom Rhapsody oznanjali italijanski levjesrčni vitezi Luca Turilli, Fabio Lione in ostali. Hollywoodsko nrav – in kaj to pomeni – najlaže izpriča odgovor na naslednje vprašanje: ali si lahko predstavljate boljše ozadje k naskoku Rohirrimov na armade orkov pred belimi obzidji Gondorja od refrenskega dela (» Gloria, Gloria Perpetua in this Dawn of Victory!!!«) njihove epske pesmi Dawn of Victory v Gospodarju prstanov? Tudi s takimi nevrološkimi piarovskimi subliminalnimi sporočili in ustvarjanjem asociacij so s svojo ultraekstremistično pompoznostjo dodobra pretresli kraljestvo (power) metala in kljub tektonskim kadrovskim menjavam obstali, kar dokazuje že njihova petnajsta izdaja.

Naj takoj razjasnim – po njihovi plošči sem posegel v skrajnem silobranu, kot ga v 22. členu¹ razlaga Kazenski zakonik (KZ-1), potem ko sem prebral recenzijo in poslušal letošnjo izdajo od Freedom Call. Žal ni šlo drugače. Glede na izzivalni naslov sem pričakoval, da bo skupina v hollywoodskem power metalu s ploščo znova prestavila meje mogoč(n)ega. Žal sem dobil precej manj od tega.

Čeprav nas pri Challenge the Wind kot bič po hrbtiščih ušes vžgejo pompozne klaviature, vse drugo: sploh mogočnost kitar, soliranja in vokala ne doseže učinka – ne totalnega »power razfuka«, ne učinka stopnjevanja pričakovanja – saj zvenijo pridušeno in (samo)zatrto. V Whispers of Doom se prepletata ustvarjanje napete pompoznosti preko igranja kitar in klaviatur ter prikaz kombiniranja »brenčanja« kitar à la HammerFall in magistralnega igranja klaviatur. Vse to naj bi samo po sebi predstavljalo dobro napoved, vendar »zadržanost« vokala in preveč komplicirane refrenske linije povzročijo, da se pesem zgolj približa, a žal ne doseže tistega maksimuma, ki nam bi ga morala dati oziroma kakršnega od skupine s takim renomejem in kapacitetami preprosto pričakujemo.

The Bloody Pariah končno poda dinamičnost ter dramatičnost igranja klaviatur, bobnov in kitar, kakršno od Rhapsody (Of Fire) pričakujemo, a glej ga zlomka, spet umanjka tisto glavno – rušilni refrenski del, ki razbije ušesa in se zabije v glavo na vekov veke. In spet ne vem, zakaj vse skupaj daje vtis geparda, ki bi želel v treh sekundah pospešiti do 100 km/h, a je priklenjen na verigo.² Na silo skupaj zbiti 16-minutni ep Vanquished by Shadows zaradi bolj surovega in težjega igranja kitar v prvem delu pesmi zveni strašljivo. Podobno tudi na tem mestu grim renčeči vokal ustvarja atmosfero mračnosti. Drugi (oziroma osrednji) del epa/pesmi je toliko drugačen od prvega, da vse skupaj zveni premalo smiselno povezano. Epski del, ki naj bi zgodbo v njej dvignil na raven boja med prej opisano uprizorjeno temo in svetlobo (ki naj bi jo predstavljala tipična glasba Rhapsody Of Fire), preprosto ne pride do izraza in posledično ne omogoči doživetja katarze. Tako vse skupaj zgolj ustvari vtis nečesa napol narejenega. Kreel's Magic Staff zveni epsko, ampak, ojoj, sploh ritem in način petja v določenih delih precej bolj spominjata na čopič slikanja epskosti izpod prstov Blind Guardian kot pa Rhapsody Of Fire. Ne, četudi pesem zveni zelo dobro (oziroma veliko bolje od vseh predhodnic), si znamka, kakršna so Rhapsody Of Fire, česa takega ne bi smela dovoliti.

Diamond Claws je prva od treh »končno pravih Rhapsody« pesmi na plošči. Skupina na moje veliko zadovoljstvo pokaže, da z lastnimi silami in lastno izvirnostjo še vedno zmore ustvariti spodoben powermetalski napev. Pri tem je najbolj razveseljivo to, da se v pesmi, sicer šele šesti na plošči, končno pojavi občutek, da je vokalist Giacomo Voli začel peti z bolj polnimi pljuči. Pesem sicer ni tisto, kar sem pričakoval in bi si želel slišati od Rhapsody (Of Fire), je pa dober približek. Po poslušanju Black Wizard sem si zastavil vprašanje, čemu nam skupina na plošči »po koščkih« daje svoja najmočnejša orožja, pa naj si gre za vzhičeno visoke vokale, zborovsko spremljevalno moško petje v latinščini idr., oziroma zakaj po nas ne udari z vsemi orožji, ki jih ima? Tako tudi tu dobimo v pokušino le del (prej omenjeno zborovsko petje in zanimive kitarske akorde) tistega, kar bi v vseh pesmih moralo biti del popolne izkušnje Rhapsody (Of Fire). Pesem se še korak naprej približa (ji je že zelo blizu) pričakovani oziroma želeni izkušnji, vendar je vseeno ne doseže.

V predstavljeno skupino približkov, ki ne dosežejo bistva glasbenih mojstrovin skupine, sodi tudi Holy Downfall. No končno, pesem, vredna naslova! A Brave New Hope res končno zveni kot prava pesem Rhapsody (Of Fire). Petje je ustrezno, besedilo tudi, soliranje in igranje kitar prikladna, manjkajo le še dovolj sunkovito in široko razpeta krila klaviatur. Rhapsody Of Fire očitno na srečo še niso vrgli smaragdnega meča v koruzo. In za konec še Mastered by the Dark – kombinacija powermetalsko spevnih »sing-along« delov z mračnimi, bolj na nedistorziranih instrumentih temelječimi intermezzi. Ker so »sing-along« deli prevladujoči, gredo hitro v ušesa in ja, končno in dokončno dobimo pesem, res povsem vredno renomeja skupine.

Torej, malo dlje kot uro trajajoči powermetalski izlet tokrat ne doseže pričakovanj in ne povzroči slušnega nuklearnega holokavsta. Zato brutal death metalci, black metalci, glammerji, proggerji, doomovci in (porno)grinderji, brez skrbi. Tole je lažni alarm. Tokrat imate srečo, saj vas na fanfarah klaviatur ter slepeči svetlobi visokih vokalov na hrbtih zmajev in krilatih bleščeče belih lipicancev italijanski levjesrčni vitezi power metala ne bodo poteptali.    


[1] Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 –popr.,  38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP in 16/23.
[2] V rokah mladega arabskega najstnika, ki ima zaradi bogatega očija polno rit vsega in si lahko zaradi bogastva omisli – v iskanju potešitve v bebastih družbenih omrežjih prebujenega občutka za eksotiko poleg zlatih pištol – tudi eksotičnega ljubljenčka, kakršen je gepard.