Po zamenjavi založbe in začeti novi sagi je sledila še »stilska preobrazba« iz »symphonic epic hollywood metala« v »film score metal«. Seveda Rhapsody niso spreminjali svojega stila, svojo glasbo so le poimenovali tako kot naj bi jo že prej; upajmo, da je s tem konec nemogočih poimenovanj zvrsti metala.
Kot je bilo moč predvidevati na podlagi EP-ja The Dark Secret, so Rhapsody s snemanjem s pravim orkestrom in uporabo petdesetčlanskega zbora zadeli »žebljico na glavico«. Gledajoč s kreativnega aspekta, album pomeni vrh njihovega dosedanjega ustvarjanja. Simfonični orkester in naslov albuma že sama po sebi nakažeta, kateremu svojemu albumu so se glasbeno najbolj približali. Ima pa drugi del »simfonije čarobnih dežel« zahtevnejše, do minimalne potankosti dodelane kompozicije, značilne za progresivni metal, orkester pa je njihovo glasbo dejansko potegnil v neko drugo dimenzijo. Poleg orkestracije in mogočnih zborov so več veljave dobili folk vložki (predvsem piščali), zvoki narave, tudi akustične pasaže, filmsko vzdušje pa podkrepijo še nagovori Christopherja Leeja. Luca Turilli je svoje neoklasično igranje lepo umestil v simfoniko in slišimo lahko tudi nekaj poigravanj med njim in orkestrom; recimo v Sacred Power Of Raging Winds. Ta skupaj z ostalimi epi, dinamičnim, kompleksnim Elgard's Green Valleys, temačnim Shadows Of Death in pompoznim Nightfall On The Grey Mountains tvori jedro albuma. Njihove tipične, ultra hitre skladbe so z izjemo Unholy Warcry praktično izginile in so v manjšini tudi v primerjavi z baladami.
Rhapsody so s tem albumu končno dobili podobo, ki jim najbolj pristoji. K njihovi glasbi orkester pač sodi, tu ni kaj.

Matjaž