Zadnjih nekaj albumov Saxon ni dosegalo kakovosti, kakršne smo od njih vajeni. Ob vsesplošnem oživljanju heavy metala, ko stari bandi spet kot po tekočem traku izdajajo izvrstne albume, sem se spraševal, ali se bodo tudi Saxon vrnili na pota stare slave.
Ovitek je v meni prebudil mešane občutke. Fantazijski, nekoliko vampirski motiv v stilu Axel Rudi Pella je nekoliko nenavaden za band, od katerega pričakujemo surov heavy metal NWOBHM šole. Že prvi riff uvodne State Of Grace odpihne vse strahove – surov heavy metal, kakršnega od Saxon nismo slišali že 25 let. Dejansko se vračajo v čase Wheels Of Steel in Strong Arm Of The Law. Produkcija je seveda modernejša, a surova do kosti. Album zveni izredno sveže. Več kot očitno je, da so pesmi napisane zlahka in iz duše. Glasba je izredno raznovrstna, od hitrih killerjev do mid-tempo metal himn. Izstopajo hitra uvodna State Of Grace, klasična Saxon killerja I’ve Got To Rock in Going Nowhere Fast ter kar dve himni, halfordovska Atila The Hun in mid-tempo Red Star Falling, nekoliko z zamudo opevan padec komunizma. Mimogrede, kljub nekoliko patetičnemu besedilu zame doslej daleč najboljši komad na to temo. Saxon are back.

Matija G.