Če redno spremljate nas ali sceno na splošno, potem veste, da obstaja več bandov z imenom Smrt. Za nas Slovence sta zanimiva (predvsem) dva, in sicer tisti Smrt, ki z Doblekarjem* na čelu delujejo v Španiji, in death metal zasedba iz Prekmurja, ki pa menda večji del svojega časa preživi v Ljubljani. A njen dom seveda sploh ni bistven, pomembno je, da smo pet let po prvencu Oppression from All Suffering prejeli njegovega naslednika, ki nosi naslov What We Call Home.

Ali se zasedba zaradi tega počuti kot doma ali se posamezni člani znotraj te počutijo kot ena mala družina (saj je imel band na začetku svoje ustvarjalne poti kar nekaj kadrovskih težav), so ideje, ki se mi pletejo po glavi, ko razmišljam o naslovu. A ko pogledam na posamezne naslove komadov, ki krasijo aktualni celovečerec, se mi zdi, da ima ta globlji pomen, saj so se Smrt že s prvencem predstavili kot zasedba, ki se tudi besedilno rada dotika duše oziroma njenih najglobljih in/ali najtemačnejših kotičkov.

A ker nikoli nisem bil kaj pride znan po tem, da se preveč spuščam v tovrstne globine, se bom podal zdaj v kratko raziskovanje glasbe. Album se začne z istoimenskim atmosferičnim introm. Vzdušje tega je zgrajeno na zvokih clean kitare in popačenega corovskega »screama«, s čimer že kar začetek albuma nagovori čustva, s katerimi so se Smrt v preteklosti igrali s poslušalcem s pomočjo (ponarodele) balade Sweet Nostalgia. Torej, že intro pove, da What We Call Home ne bo samo death metal, temveč še nekaj več. Tale nekaj se na albumu izraža v obliki izredno melodičnih delov, ki me mestoma spominjajo že na kakšen simfonični black metal band. A da ostanem v okvirih žanra ali žanrov, v katerih plujejo Smrt, je bolje govoriti o »simfoničnem deathcoru«, v katerem kraljujejo Lorna Shore. Opa, to pa je referenca, kajne? No, ne pričakujte podobnega kaosa, hitrosti ali brutalnosti, ker Smrt vseeno plujejo bolj umirjeno, četudi znajo premagati tudi nevihtne valove. Je pa zelo pomembno vedeti, da je album What We Call Home zelo melodičen, prepojen z breakdown ritmi in melodijami, tako da zna biti, da se boste polnopravni tradicionalisti opekli, če se boste tega ploščka lotili preveč ležerno. A kdor zna uživati v modernejših oblikah metala, bo verjetno zelo užival v komadih, kot so Suicide Vibrance, Within the Requiem of a Collapsing Star in The Day the World Stood Still.

Zato si jutri vzemite čas in pridite v Gustafa, kjer bodo Smrt v družbi Sovrag in Decair praznovali rojstvo recenziranega ploščka.

* To je tisti možakar, ki si je pred več kot 20 leti izmislil MetalCamp, ki je nato postal MetalDays, danes pa imamo na tem mestu Tolminatorja.