Soulburn je nizozemska death/black metal zasedba, ki je nastala leta 1996, za sabo pa ima tri dolgometražce. Četrti, zelo filozofsko naslovljeni Noa's D'ark, bo izšel v petek, trinajstega tega meseca. Za vpogled v zgodovino je morda ključno izpostaviti dejstvo, da so projekt ustanovili nekdanji člani zasedbe Asphyx – bobnar Bob Bagchus, kitarist Eric Daniels in vokalist Wannes Gubbels. Tekom let se je originalna postava razbila in tako trenutno delujejo v postavi Eric Daniels (kitara), Twan Van Geel (vokal in bass), Remco Kreft (kitara) in Marc Verhaar (bobni). Fantje so že ob ustanovitvi banda izpostavili, da želijo ustvarjati black metal v stilu Bathory. Poleg klasičnega pridiha pa bo Noa's D'ark zadovoljil tudi ljubitelje skupin, kot sta Behemoth in Satyricon, z občasnim vetričem dooma. In kaj točno album ponuja? Deset komadov oziroma slabo uro kakovostne glasbe.

Plošček odpre precej počasen komad The Morgue of Hope, poln težkih doom ritmov. Ta je tudi najdaljši na albumu, saj šteje dobrih sedem minut. Kljub težko padajočemu začetku se kmalu spreobrne v bolj klasičen in surov black metal. Hitri ritmi, zelo enostavne, tu in tam klasično nerazločne kitare in dober vokal. Zelo atmosferičen vmesni del, ki pesem ponovno prevesi na hladno stran, poskrbi za razgibanost, ki jo potrebujejo komadi takšne dolžine. Vsekakor dober primer, ko manj postane več.

Če so Soulburn začeli razgibano in z različnimi elementi atmosfere in doom metala, pa se za nekaj nadaljnjih komadov album precej generično umiri. Že naslovni Noah’s Dark je namreč precej klasično blackmetalski, ki vas bo zagotovo spomnil na klasike omenjenega žanra. Enakomerni temačni ritmi, surovi bobni, brez nekega olepševanja. Tu in tam vokal trpeče zakruli in dvigne energijo komada, čemur sledijo tudi kitare, ki so klasično veliko bolj v ospredju. Če je band v opisu albuma izjavil, da vse le ni tako temačno, v tem komadu snop svetlobe prinese kratka kitarska solaža ob koncu. Tempter ov the White Light nadaljuje v identičnem ritmu in vsekakor ponovno spomni na starejše izdelke Satyricon ali Dimmu Borgir, le z manj simfoničnih vložkov. Vsekakor tukaj Nizozemci niso odkrivali novitet, ampak so se držali ustaljene niti, v katero so vnesli svoj dodatek. Tokrat je to ponovno neke vrste bass/kitarski solo, ki preseneti s skoraj nekoliko orientalskimi melodijami. Da pa ne bi bilo vse preveč klasično, se z Anarchist vsaj delno vrnejo v atmosferične doom metal vode, kjer za dodatno mističnost poskrbi ženski vokal.

Ko počasi prehajamo v drugo polovico albuma, je stvar res precej jasna. Fantje, sicer zelo izkušeni, res niso odkrivali tople vode, ampak so se držali ustaljenega. Odlično so se poklonili že večkrat omenjenim zasedbam, tu in tam pa so dodali svojo noto. Vsekakor je treba omeniti še nekaj izjem. Prva je Assailed by Cosmic Lightning, ki je absoluten poklon Bathory, saj vsebuje klasične grlene clean vokale in je veliko bolj razgiban in surov. Druga je zelo odličen atmosferično depresivni doom izdelek, kratek, a sladek Triumphant One. Sledi mu Anointed – Blessed – and Born for Burning, ki pa je edini komad, ki precej pada na stran klasičnega death metala. Kar je logično, glede na to, da so fantje sodelovali z vokalistom Martinom van Drunenom iz Asphyx. Odlična mešanica primitivnega black metala z atmosferičnimi notami pa je zaključek From Archaeon into Oblivion.

Album je, kot že omenjeno, vsekakor 100 % poklon surovemu, klasičnemu black metalu, z veliko mero prvin od Bathory in Satyricon. Je to dobro ali slabo, pa presodite sami. Zame je v tem primeru preverjen poklon klasiki vsekakor dobra odločitev.