Nizozemski glasbeni čarovnik Arjen Lucassen se z najnovejšim projektom Stream Of Passion od svojih unikatnih progresivnih zvokov, ki jih poznamo z Ayreon in Star One, pomika proti v njegovi domovini tako priljubljeni glasbi z ženskim vokalom. Tega pa ni našel v kateri izmed številnih domačih pevk, s katerimi je v preteklosti že sodeloval, ampak v mehičanki Marceli Bovio, ki je pela že na zadnjem Ayreon albumu The Human Equation.
Arjen nas je v preteklosti znova in znova razvajal z izdajami za glasbene sladokusce, Embrace The Storm pa žal ne dosega nivoja Ayreon in Star One. To ne gre na račun pevke, Marcela zveni nekje vmes med Anneke (The Gathering) in Cristino (Lacuna Coil) in tudi kvalitetno stoji čisto ob njima; kompozicije kot take ne »zadanejo« in ne prepričajo kot so na Arjenovih prejšnjih albumih. Katera izmed skladb, recimo Out In The Real World ali Calliopeia, bi lahko bila tudi na Ayreon albumu, kjer je skladba kot zaokrožena, harmonična celota vedno pomembna, tukaj pa so večinoma podrejene Marcelinemu nežnemu in emocionalnemu vokalu. Embrace The Storm v večini zaznamuje nekoliko zasanjana atmosfera, stilsko pa album pokriva različna področja, Arjen je skupaj z ekipo v skladbe vkomponiral tako klasične 70’s prog rock elemente, v manjši meri zanj značilne »vesoljske« pompozne klaviature, zelo lepe klasične klavirske pasaže, temačen pop, nekaj elektronike v obliki drum loopov in v kakšni skladbi tudi nekoliko večjo dozo metala. Njegov pristop je bil tukaj bolj direkten, manj kompleksen, material pa poslušalcu prinaša dosti manj napetosti in vznemirljivosti, kot smo od njega vajeni. In čeprav atmosfera tu igra pomembno vlogo, vseeno ni tako mogočna kot pri Ayreon. No, to še ne pomeni, da je album slab, daleč od tega, le bolj je primeren za poslušanje v ozadju ali za zasanjane trenutke.

Matjaž