RECENZIJE

4. 12. 2012
Wallachia - Shunya
Debemur Morti Productions, 2012

Simfonični black metal z Norveške, band ustanovljen leta 1995, sredi razcveta drugega vala black metala, izdaja demo posnetkov Demo 1996 v letu, ko sta izšla legendarna Stormblåst (Dimmu Borgir) in Dusk... And Her Embrace (Cradle Of Filth), izdaja samonaslovljenega EP-ja Wallachia leto kasneje, ko sta izšla Anthems To The Welkin At Dusk (Emperor) in In Times Before The Light (takrat še Covenant), prvenec From Behind The Light izdan leta 1999, nato pa deset let molka. Leta 2009 se Lars Stavdal, glavni za imenom Wallachia, ponovno oglasi, in sicer z drugim studijskim albumom Ceremony Of Ascension, tri leta kasneje, sredi novembra letos, pa je izšla trenutno zadnja izdaja Shunya.
Toda kronološki pregled diskografije služi manj predstavitvi banda, temveč bolj orisu razlogov, zakaj je v primeru tega banda vsaj uvodoma mogoče špekulirati o morebitnem skritem biseru tega žanra. Prvo delno potrditev o ugibanju kakovosti pa ponuja že pogled na seznam sodelujočih glasbenikov, ki pove, da je bilo veliko dela posvečenega orkestraciji, da so bila pri snemanju uporabljena prava godala in da je Larsu na vokalih na pomoč priskočil spremljevalni pevec, ki med drugim pomaga pri ustvarjanju vzdušja zborovskega petja in nekakšnega cerkvenega vzdušja. Vse skupaj pa zveni (skoraj ves čas) kot klasični simfonični black metal, brez (pretirane) želje po uporabi modernih posebnih efektov, ki bi vzbujali občutek potovanja skozi vesolje. Shunya ostaja večino časa na trdnih tleh, tipičen norveški blackmetalski zvok popelje poslušalca skozi čudovito pokrajino, medtem ko mu zasanjane romantične melodije pomagajo odsanjati drugam, srednje hitro kitarsko riffanje ga nosi na krilih fantazije, nakar ga posebni efekti odnesejo še višje, do ponovnega hitrega napada hladne realnosti črne kovine. Shunya je torej zelo razgiban album, tako na ravni strukture kot tudi dinamike, dodatno popestritev in pikico na i pa tvorijo pestri vokali, ki so, tako kot vsi drugi instrumenti, uporabljeni zelo premišljeno in zmeraj na pravem mestu, tako da vse zveni naravno, tekoče in koherentno.
Na neglasbeni ravni se splača izpostaviti zanimiv dizajn naslovnice, ki že na prvi pogled napoveduje nekaj drugačnega, medtem ko se tudi naslovi pesmi zgovorno spogledujejo z glasbo. Dual Nothingness odlično napove kontrast med zgoraj opisanim prizemljenim potovanjem in lebdenjem v višavah, Nostalgia Among The Ruins Of Common se v primernem počasnem do srednjem tempu prebija skozi hrepenenje po preteklosti, Harbinger Of Vacuumanity sprva besno in nato umirjeno sporoča novico o iztrošenem človeštvu (če sem prav razumel skovanko, saj vpogleda v besedila nisem imel), medtem ko Emotional Ground Zero v epskih dolžinah pripoveduje o koncu …

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
23. 9. 2022
Kings of Mercia - Kings of Mercia
Recenzija
22. 9. 2022
Teethgrinder - Dystopia
Recenzija
21. 9. 2022
Silent Knight - Full Force
Recenzija
15. 9. 2022
Lybica - Lybica
Recenzija
12. 9. 2022
Shadow Dungeon - Gæstgerýne
Recenzija
9. 9. 2022
Ensanguinate - Eldritch Anatomy
Recenzija
8. 9. 2022
Cordura - Annurth (EP)
Recenzija
6. 9. 2022
Revocation - Netherheaven
KONCERTI & FESTIVALI
26. 9. 2022
Spoiled, Mindknot
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
26. 9. 2022
Opeth, The Vintage Caravan
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
27. 9. 2022
Hexis, Iamdisease
Mladinski center Postojna
28. 9. 2022
Pallbearer, Elder, Irist
Orto Bar, Ljubljana
29. 9. 2022
In Obscurity Revealed, Razvalina
Kontejnr, Postojna
30. 9. 2022
Eruption (Release Show), Sarcasm, Tytus
Orto Bar, Ljubljana