Proti koncu devetdesetih, predvsem z izidom albuma Tales From The North, so bili White Skull ena izmed gonilnih sil italijanske (power) metal scene in band, ki je nekaj pomenil tudi v tujini. Veljali so za italijansko različico Grave Digger, vokalistka Federica De Boni pa za žensko verzijo Chrisa Boltendahla. Z »grobokopači« so bili tudi skupaj na turneji.
Potem se je njihova pot obrnila navzdol, albumi so bili vse slabši, Federica, zaščitni znak banda je odšla, njena moška zamenjava Gustavo Cabarro pa ji ni bil dorasel. White Skull so se izgubili v sivini italijanskega power metala, ki zadnje čase s kopico podpovprečnih izdelkov vse bolj tone v pozabo. Tudi njihov najnovejši izdelek The Ring Of The Ancients sodi v kategorijo »hitro pozabiti«. Včasih so znali ti bandi vsaj dobro kopirati, zdaj se jim še to ravno ne posreči. Najbolj poslušljiva skladba albuma je priredba Malmsteenove klasike Valhalla in zaključni akustični instrumental Tuatha De Danaan, ostalo je »kar nekaj«. White Skull še vedno igrajo v Grave Digger stilu, s tem da poskušajo biti nekoliko »mehkejši«, bolj melodični, vendar jim ne uspe narediti konkretne melodije oziroma vsaj privlačne pasaže. Nekatere pesmi delujejo nepovezano, »razštelano«, brez repa in glave, nekatere so za silo še kar sprejemljive (kjer bolj povlečejo na Grave Digger). Najšibkejši pa so prav tam, kjer power metal band ne bi smel biti – na vokalu. Bolje bi bilo, da vzamejo nekoga z drugačnim stilom petja in boljšo izgovorjavo, kot da imajo v svojih vrstah tako neposrečeno verzijo Boltendahla ali De Bonijeve. Če ne želijo nadaljevati s samodestrukcijo, bodo potrebne korenite spremembe.

Matjaž