Sredi poletja so Wings Of Steel kot strela z jasnega udarili s prvim, istoimenskim singlom prihajajočega albuma Winds of Time. To je bila prava desetminutna epska poezija, ki jih v svetu heavy metala v zadnjih letih kar malo primanjkuje. Vsaj takšnih resnično veličastnih. Pesem je zelo ambiciozno zastavljena, izredno dinamična, veliko je menjav razpoloženja, intenzivnost je neverjetna, glasbena in instrumentalna izvedba perfektna. Neobičajna izbira za prvi single, a to je bil zadetek v polno. V prvi vrsti sta to »zakrivila« glavna protagonista in ustanovitelja zasedbe, frontman Leo Unnermark ter kitarist Parker Halub.

Leo poseduje karakter največjih vokalistov 80-ih, ima zelo velik razpon, močan scream, njegove linije so prodorne, melodične, čiste. Mogoče še prepričljivejši je kitarist Parker. Je kitarski virtuoz v pravem pomenu besede, njegove solaže so tehnično izredno dovršene, eksplozivne, domišljene, zelo dobro umeščene v komade, in ko je treba, izražajo izredno močne emocije, oziroma »pojejo« ob glavnem vokalu. Je definitivno potencialni kandidat, da postane eden največjih »kitarskih herojev« nove generacije.

Pričakovati, da bi bil celoten album na nivoju naslovnega komada, ki je mimogrede, tudi uvodni na albumu, bi bilo že kar malce preveč. Ne glede na to pa so tudi preostale skladbe večinoma na zelo visokem nivoju. Lahko bi rekel, da Wings Of Steel svoj navdih črpajo v velikanih sredine 80-ih, kot so Iron Maiden, Queensryche, Judas Priest, Ozzy Osbourne, Dio, Helloween, dobro pri tem pa je, da so že našli svoj stil, s katerim so šli v neko lastno smer. Obenem velja omeniti, da pri oblikovanju zvoka uporabljajo tudi moderne prijeme, tako da so glasbo 80-ih uspešno transportirali v leto 2025.

Izpostaviti je treba še kompozicijsko raznovrstnost in pestrost kreativnega dvojca. Uvodnemu epu na albumu sledi kratek, učinkovit melodičen rušilec Saints and Sinners, z nekaj evropskega melo/power pridiha. Baladna Crying ima močan čustven naboj, podobno velja za epsko obarvano pol balado We Rise. Burning Sands deluje kot en manjši brat naslovnega epa. Ni tako veličasten, dinamika, energičnost in intenzivnost so vseeno zelo visoke. Lights Go Out sloni na temačno obarvani atmosferi in počasnejših, udarnih riffih. Zaključna Flight of the Eagle ima večji del občutek zasanjanosti in ja, deluje, kot bi leteč na orlu visoko na nebu odtaval z mislimi nekam v neznano. V energičnem, dramatičnem zaključku pa svojo genialnost še enkrat pokažeta tako Leo kot Parker.

Wings Of Steel so z Winds of Time dokazali, da so band mlajše generacije, ki bi v naslednjih letih lahko dal neki »push« klasičnemu heavy metalu tudi v širšem obsegu. So ambiciozni, talentirani, ko bi le nadaljevali v zastavljeni smeri.