Ker je trajalo kar slabih pet let, da so Watain izdali nov celovečerec, sem bil prepričan, da nas bodo ponovno udarili z albumom epskih dolžin krepko preko ene ure. Toda glej ga zlomka, kako zelo se človek zna zmotiti. Tudi glede tega, v kakšno smer bodo Švedi peljali svojo melodiko, kajti Trident Wolf Eclipse ni nikakršno logično ali naravno nadaljevanje predhodnika The Wild Hunt, temveč je album, ki stoji in deluje povsem sam.

Sam pa vendarle še ne pomeni tudi osamljen. Trident Wolf Eclipse namreč ponuja kar dosti tistega, kar je band v preteklosti že proizvedel. Ali če se izrazim nekoliko d…

Kot že pove ime samo, je X - Varg utan flock deseti album iz hiše Shining. In če so se tekom let določene stvari v zvezi s to zasedbo spremenile na takšen ali drugačen način, je ena stvar ostala nespremenjena: Niklas je še zmeraj glavni. In glavni ni samo zato, ker je pač neizpodbiten šef banda, temveč tudi zato, ker neprimerljivo obvladuje razkorak med nežnim in romantičnim ter hitrim in pragmatičnim.

Medtem ko se številni obračajo v času nazaj in Volka brez krdela primerjajo z odličnim V - Halmstad (Niklas angående Niklas), se osebno ne spogledujem s preteklostjo, temveč s prihodnostjo. Ta j…

Ambasador Rous so mlada prekmurska forest black metal zasedba, ki je lani izdala svoj prvi EP z naslovom Lejs je nej več isti. Identiteta njenih članov je zaenkrat še neznana, saj se glasbeniki v živo skrivajo za kamuflažo iz mahovja, posušene trave in odpadlega listja, s čimer vizualno izražajo to, kar naj bi forest black metal tudi pomenil. Tematsko je band posvetil svoje udejstvovanje Budincem, ali po njihovo Büdincem, oziroma Goričkemu ter njegovi naravi in zgodovini.

Z nemetalskimi elementi bandu uspe pričarati vzdušje pripovedi o tem, kakšni so najsevernejši slovenski kraji in kako je bi…

Kateri je najboljši album Trivium doslej? Če vprašamo njihove privržence, bomo najverjetneje dobili sedem različnih odgovorov. Saj ne, da bi band skakal iz ene skrajnosti v drugo, a zanje velja, da se pri ustvarjanju novega albuma ne bojijo nekoliko spremeniti zvoka ter spotoma pridobiti (ali izgubiti) nekaj novih minionov. Predvsem njihov tretji album The Crusade je zelo polariziral občinstvo, saj je pevec/kitarist Matt Heafy izpustil scream vokale, zvok pa je prešel iz težkega melodičnega metala v novo vključeni thrash zvok. Podoben učinek sta imeli tudi zadnji izdaji Vengeance Falls in Sile…

Ater Era so slovenski black metal band s Primorske. Zasedba, pri kateri se je sprva vse vrtelo okoli ustvarjalnega duha S.S., se je sčasoma ustalila, in danes v tej zvezi nikakor ni več moč govora o kakršnem koli solo projektu, v obliki katerega je Ater Era ugledala luč sveta.

Medtem ko je bila naveza med prvencem In Autumn's Solitary Decline in njegovim naslednikom, drugim studijskim albumom Beneath Inanimate Grime, zelo velika in smo lahko brez težav govorili o nedvomni sorodnosti, je daljši ustvarjalni premor zagotovo prinesel tudi očitne glasbene spremembe. Sicer je sorodnost še prisotna, t…

Enslaved so lani v svoje vrste sprejeli novega člana, in sicer je za klaviature in clean vokale »poprijel« Håkon Vinje ter s tem zamenjal Herbranda Larsena, ki je z bandom posnel večji del njegove dosedanje progresivne diskografije. Zaradi menjave v zasedbi sem bil napačnega prepričanja, da se bo band zdaj morda vokalno osredotočil na bolj grobe oblike izražanja, toda štirinajsti studijski album E priča o povsem drugačni sliki. Oziroma o enaki, kot je bilo govora na predhodniku In Times.

Band otvori svoj aktualni celovečerec z najdaljšim komadom, ki nosi naslov Storm Son. Ta ponuja točno to, k…

Dve leti po prvencu Born in Thorns se The 3rd Attempt vračajo z drugim studijskim albumom, ki nosi ime Egocidal Path. Ta je sicer dosti manj vezan na velikega brata Carpathian Forest, toda dotičnemu black'n'rollu se še zmeraj sliši, od kod izvira.

Medtem ko me je pri prvencu v glavnem motila podobnost s starostami norveške black metal scene, me pri aktualnem ploščku najbolj žuli njegova povprečnost, iz katere se band sicer relativno uspešno vleče s pravo dozo zapomljivosti. »Lastno« identiteto, ki so si jo nadeli Blood Pervertor, Tchort in co., sicer zelo pozdravljam, toda tako zvokovno kot tu…

Obstajajo bandi, ki so v preteklosti izdali enega ali več tako zelo dobrih ploščkov, da si enostavno želimo, da nam bi bile všeč tudi kasnejše izdaje. Med takšne bande osebno štejem norveške Endezzma, ki so me odpihnili s svojim prvim studijskim posnetkom, kratkim EP-jem Alone. Ta me je sezul zaradi prefinjene uporabe samplerja in odličnih večglasnih kitar, dosti tega posebnega pa se je našlo tudi na prvencu Erotik Nekrosis.

Toda ključni dejavnik, ki se je od takrat do danes spremenil, je smrt Trondra Nefasa, s katerim so band zapustili tudi vsi tisti elementi, ki so black metal iz hiše Endezz…

Med black metal skupinami je božič zelo priljubljen datum za izdajanje studijskih izdelkov. Številnim studijskim izdajam, ki so izšle na ta dan, se z lanskim letom pridružuje še EP Abeloth iz velenjske hiše Snøgg.

Sicer se bom z izjavo, da je dvojec zelo ustvarjalen, nekoliko klišejsko ponavljal (beri recenzijo Qivitoq), toda z ustvarjalnostjo seveda nimam v mislih samo produktivnosti, temveč tudi kreativnost. Zakaj? Snøgg sicer že od vsega začetka proizvajata eksperimentalni black metal, katerega končni izdelki so dolgi in še daljši komadi, toda dvojec je tokrat z Abeloth šel še korak dlje in…

Končno. Po natanko desetih letih od zadnjega celovečerca smo vendarle dočakali nov, (šele) četrti Nortt plošček. Prvak samooklicanega »pure depressive black funeral doom metala« je po odličnem prvencu Gudsforladt, ki je tako rekoč postavil temelje temu »podpodžanru« (ki so bili sicer nakazani že z zgodnejšimi demo izdelki), nato z naslednjima dvema dolgometražcema morda nekoliko razočaral del občinstva, saj slednja nista povsem dosegla visokih standardov, ki jih je postavil prvenec. Vseeno pa je marsikateri izmed privržencev napeto čakal na morebiten nov izdelek tega projekta.

Devet pesmi, ki …