Pa ga imamo. Album K iz hiše Morbid Angel. Bil sem izredno skeptičen, kaj znajo Morbid Angel, se pravi dvojec Azagthoth in Tucker, ustvariti brez Vincenta. Na vprašanje, komu v celoti ali večinoma pripisati slog na zelo spornem Illud Divinum Insanus, je danes morda nekoliko lažje odgovoriti, hkrati pa je to tudi vseeno. Sčasoma sem sprva neljubi predhodnik vzljubil podobno, kot mi je aktualna studijska kreacija zlezla pod kožo.

Pa sem torej kar hitro na začetku izdal, da spadam med tiste, ki jim je najnovejša stvaritev Morbidnega Angela všeč. Sprva mi je v uho padel zvok, ki je nekakšna kombin…

Je že hudič, da sem se ob najavi novega albuma iz hiše Taake moral vprašati, zakaj sem sploh izgubil stik s tem bandom. Toda namesto da bi si zavrtel album v domačem predvajalniku, sem raje skočil na naš portal in si osvežil spomin, kaj točno sem pred tremi leti menil o Stridens Hus. Z osveženim spominom in obogaten z n-timi poslušanji aktualnega celovečerca Kong Vinter podoživljam podobne občutke in misli kot pred tremi leti.

Kot ste, dragi bralci, zdaj že lahko razbrali, so znova minila tri leta in Hoest je znova izdal album. Tega je sicer napovedal že meseca septembra lani z EP-jem Baktanke…

Zdi se mi, da je N. Jameson, glavno ime za black metal projektom Krieg, malo izgubil kompas. Sicer ne morem zagotovo trditi, da ne ve, kam bi rad prišel, vendar ga pa skorajda zagotovo muči pot do tja. Od odličnega albuma Transient so minila že tri leta, od tedaj pa je band izdal razne nosilca zvoka, ki v glavnem ne ponujajo nič novega, temveč nekoč posnet in pozabljen material. Sicer ne morem Jamesonu očitati, da se mu gre samo za denar, saj so ti nosilci zvoka (kasete ali vinilke) izdani v zelo majhnem številu.

Točno to velja tudi za izdajo Bleak Passage, ki je luč sveta ugledala v omejeni n…

Kdor ne mara black metala, kakršnega proizvajajo Mgła, Endstille ali sodobni Marduk, naj kar preneha z branjem. The Stone so se le tri leta po odlični Nekrozi ponovno oglasili iz studia s celovečercem, ki je po vrhu vsega še dosti bolj brezkompromisen kot že omenjeni predhodnik.

Teatar apsurda je pravi rušilec za ušesa, ki zahteva od poslušalca nenehno osredotočenost oziroma sodelovanje, da uspe zaznati in dojeti album v vseh njegovih razsežnostih. Ob prvih poslušanjih deluje album težek kot Battles in the North iz hiše Immortal, nakar hitri riffi in nalezljive melodije počasi začnejo lesti po…

Metalsteel so si skozi leta obstoja pridobili sloves najboljšega slovenskega heavy metal banda, ta image pa vzdržujejo tudi z rednim izdajanjem studijskim plošč. Kakovost teh pa nekoliko niha. Zadnja, ki mi je bila zares všeč od začetka do konca, je bila namreč Taste the Sin iz leta 2005, od tedaj pa imajo plošče po navadi enak delež super komadov in tistih, ki jih zlahka pozabim. Ob napovedi konceptualne plošče pa sem napel ušesa. Tovrstne plošče so že od nekdaj moje najljubše (spomnite se samo klasik Operation: Mindcrime, pa Crimson Idol od W.A.S.P., Streets Savatage in še mnoge druge), in n…

Zadnji album Electric Wizard, Time To Die, izpred dobrih treh let je pokazal, da bi bandu koristila kreativna prevetritev. Že samo ime ploščka je nakazovalo, da se tega morda zavedajo tudi člani zasedbe. In če so tako stari Electric Wizard s tem albumom simbolno »umrli« (verjetno bi se tu našel tudi kdo, ki bi hudomušno pripomnil, da se je to zgodilo že prej), (po)nov(n)o rojstvo obeležujejo s ploščkom Wizard Bloody Wizard.

Kaj hitro se izkaže, da pravzaprav ne gre za novo rojstvo, temveč prej poskus obuditve od mrtvih (seveda zgolj na simbolni ravni, saj band vmes ni razpadel, bil na daljšem …

Cannibal Corpse so AC/DC brutalnega death metala, ki lirično stavijo na razkosana trupla, pohabljenje in nasilne oblike smrti. V tem se je začela uriti zasedba konec osemdesetih prejšnjega stoletja in v tem je še zmeraj dobra po skorajda 30 letih neprekinjenega delovanja, ustvarjanja in koncertiranja.

Ko sem začel poslušati aktualni štirinajsti studijski album, sem si takoj rekel: »Končno album, ki je dovolj »slab«, da ne bo romal v obliki zgoščenke na mojo polico poleg ostale diskografije Kanibalov.« Joj, kako hitro se človek naje zarečenega kruha. Kaj naj rečem? Red Before Black resnično ni …

Kreativna žilica glavnih akterjev, ki poganjajo ustvarjalnost banda Sarke, se pravi glasbenika Sarke in Nocturno Culto, je bila v zadnjem letu izredno uspešna in aktivna, saj nas je band le leto dni po Bogefod presenetil z naslednikom. Ustaljena zasedba in osredotočenost le na en band – tukaj imam seveda v mislih Sarka, ki pod imenom Khold ali Tulus že nekaj časa ni izdal nič novega – pomenita očitno pozitivne učinke za skupino Sarke, ki se lahko v aktualnem letu pohvali že s petim studijskim albumom. Če bi bil ta v kakršnem koli smislu le bleda kopija tega, kar je zasedba že ponujala v pretek…

Niti leto in pol še ni mimo, odkar so Throane s svojim prvencem Derrière-nous, la lumière popestrili dogajanje v metalskem podzemlju, in že so nazaj z novo celovečerno kreacijo, tokrat naslovljeno Plus une main à mordre. Kot je pogosto navada pri novejših zasedbah, se drugi dolgometražec rad primerja s prvencem, še zlasti, če je bil slednji dobro sprejet in vsaj relativno opazen. In tudi v tem primeru lahko poskusimo s tovrstno metodo.

Če se najprej ozremo na dolžino trajanja ploščka lahko opazimo, da je Plus une main à mordre z dobre tri četrt ure glasbe občutno daljši od prvenca, ki je obseg…

Lunatiki, shizofreniki, demoni, Alice in Jeff Waters se še šestnajstič utelešajo v podobi studijskega albuma Annihilator. Družbo jim delajo trije sveži obrazi, mladeniči, ki so bili v času nastajanja kultnih komadov, kot so Alison Hell, Phantasmagoria ter I Am in Command, kvečjemu lesk v očeh njihovih očetov – Aaron Homma na kitari, Anglež Rich Hinks na basu in italijanski bobnar Fabio Alessandrini. Kar ne preseneča: da Watersu diši mlado, internacionalno meso, vemo že po njegovi slovenski ženi, pa tudi sicer se je v zadnjih letih raje pečal s precej mlajšimi glasbeniki, denimo dolgoletnim vok…