Po dobrih treh letih premora se nam končno obeta nova mojstrovina ameriškega kvarteta Baroness. Leta 2012, le mesec dni po izidu odmevnega albuma Yellow & Green, so fantje v Angliji na promociji sprva omenjenega, takrat novega, albuma doživeli hudo nesrečo. Na srečo ni bilo smrtnih žrtev, vendar pa sta zaradi hudih poškodb skupino zapustila dva člana. Skratka, Purple je njihov peti studijski album v spremenjeni zasedbi, ki ga je ta ustvarila pod vodstvom producenta Dave Fridmanna, ki je med drugimi sodeloval s skupinami, kot sta MGMT in Tame Impala. Tako kot predhodniki tudi ta naslov albuma k…

V zadnjih dveh mesecih letošnjega leta sta luč sveta ugledali dolgometražni izdaji dveh francoskih doom metal zasedb, Monolithe in Ixion. Primerjava se zdi zanimiva predvsem zato, ker gre za dve skupini enake nacionalnosti z zelo podobnima pristopoma k sodobnemu doom metalu (tako tematsko kot instrumentalno). Pozabite na čaščenje doomerskih »klasikov«; tu gre za doom metal z moderno produkcijo, ki neredko posega po klaviaturah (zlasti Ixion) in nekaterih drugih mikroelementih, ki jih pri tradicionalnem doom metalu ne bi nikoli našli. Vprašanje, ki se tako ponuja samo od sebe je: katera izmed z…

Helheim sem v svoji nekajletni karieri obiskovanja koncertov v živo videl le enkrat. Od tega obiska je v četrtek, 5. novembra 2015, minilo že pet let, v spominu pa mi je poleg navdušenja nad celotnim dogodkom in izborom nastopajočih med drugim ostalo še godrnjanje frontmana V'gandra, da smo (beri: publika) preveč statični in da naj začnemo ustrezno noreti, kajti to, kar slišimo, je »jebeni black metal«. Toda tega banda že dolgo ne dojemam več kot brutal black metal. K temu prištevam prvenec Jormundgand in še deloma njegovega naslednika Av norrøn ætt, nakar so Helheim v mojih ušesih postali ava…

The Black Dahlia Murder je band, ki sem ga kar nekaj časa spremljal. Od časov, ko so jih smatrali za generičen deathcore, nekaj fenomenalnih plošč, ter velikih sprememb v sami zasedbi. Ravno te spremembe so me odvrnile od tega, da bi jim še naprej posvečal dovolj pozornosti. Fantje so ga malce polomili z albumom Deflorate, zaradi česar sem krivil kitarista Ryana Knighta, ki je k njim prišel iz tehničnega death metal banda Arsis. Prispeval je veliko k novemu soundu, ki pa mi ni bil čisto nič všeč. Veliko presenečenje je bil album Everblack, ki so ga posneli let 2013. Presegel je vsa pričakovanj…

Mories, samooklicani »demon channeler« (ta naziv mu sicer kar lepo pristoji), je mož številnih glasbenih projektov (Gnaw Their Tongues, Seirom, Aderlating, De Magia Veterum, če omenim zgolj nekatere), Cloak of Altering pa je morda za Gnaw Their Tongues celo eden izmed njegovih najbolj poznanih. Glasba Cloak of Altering je mešanica black metala drugega vala, drone, noise in ambientalnih podžanrov, vseskozi močno opirajoč se na ogrodje elektronske glasbe, ki obenem presega podžanrsko omejenost industrial (black) metala. Mories se pri projektu Cloak of Altering ves čas sprehaja med vzporednimi sv…

Uf, kje so tisti časi, ko sem poslušal albuma ...Again Shall Be (1994) in The Dawn of the Dying Sun (1997). Sledila je sprememba imena, posledično sprememba glasbe, konkretno premik od tradicionalnega black/viking metala k bolj progresivnim vižam, in izguba interesa za band. Morda bi mi danes albuma Millenium Nocturne (1999) in The Pulse of Decay (2001) morda celo bila všeč, saj sem z leti postal bolj dojemljiv za tovrstno glasbo, – očitno bom moral ob priliki prisluhniti tema dvema ploščkoma – a na mojo srečo so progresivne tendence na Pyre Era, Black! povsem marginalne, zaradi česar je vsaj …

Ghost Bath so precej novopečena zasedba, ki naj bi po njihovih navedbah izhajala iz mesta Chongqing na Kitajskem. Kasneje so v intervjuju za stran Noisey izdali, da prihajajo iz Severne Dakote. Misteriozni fantje so letos predstavili svoj drugi studijski album Moonlover. Čeprav so prejeli veliko kritik in komentarjev, ki jih primerjajo z ostalimi izjavalci tega podžanra, se ne bom spuščal po tej poti.
Prvi vtis novega izdelka sprva ne preseneča, vendar se kaj kmalu izkaže, da je vključenih kar nekaj elementov poleg žgočih bobnov in atmosferičnih kitar. Uvodni štikelc se začne skoraj identično …

Blackie Lawless ima v zgodovini heavy metal glasbe posebno mesto. Karizmatični velikan je namreč znan po svoji notorični muhavosti in menjavanju članov zasedbe (temu se ni izognil niti pred tole ploščo), obenem pa je odgovoren za nekaj najsijajnejših trenutkov epskega heavy metala, trenutno se nahaja v nizu izdaje odličnih studijskih albumov, ki traja že vse od začetka tega tisočletja, vendar pa je bil premor med solidnim Dominatorjem (2009) in tole ploščo dolg kar šest let, daleč največji premor med albumi v zgodovini skupine, kar je med oboževalci zasedbe vzbudilo številna vprašanja. Plošča …

Haiduk smo vam na našem portalu že predstavili, in sicer pred skorajda tremi leti z recenzijo prvenca Spellbook. Takrat sem navdušeno pisal o svežem vetru, ki zapiha z vsakim predvajanjem viž iz hiše Haiduk, kajti Luki Milojici je v prenasičeni death/black metal sceni uspelo ustvariti resnično unikatno zvočno podobo. Po takšnem dosežku se človek ustvarjeni unikatnosti seveda ne odreče kar tako, zato bi bilo povsem naivno misliti, da bo drugi album pod oznako Haiduk, ki tokrat nosi naslov Demonicon, zvenel ekstremno drugače. Pravzaprav zveni naslednik prvenca skorajda povsem identično, poleg te…

Dandanes smo v svetu glasbe na splošno, morda pa še posebej v metal glasbi, priča eklektičnemu mešanju glasbenih zvrsti, kar pogosto nadomešča pomanjkanje navdiha in v končnem rezultatu pogosto prinese mineštre dvomljivega okusa (zvoka). Nekaj takšnega sem doživel tudi z albumom The Mask of Hypocirsy avstralske zasedbe Octanic.
Skupina Octanic se sicer okarakterizira kot melodic death metal, vendar v njeni zvočni sliki dejansko najdemo elemente nu-metala, hard rocka, metalcorea, gothica in celo nekaj malega klasične glasbe, o kakšnem death metalu pa z izjemo precej pussy growla ni ne duha ne s…