Once Was Never je mlada vzhajajoča death metal skupina, ki je nastala (točno) 21. 12. 2012. Ko so bile ure štete našemu planetu, so bile ure štete tudi domačemu bandu in njihova glasba je še vedno takšna. Takšna, kot da bo jutri vsega konec in so enostavno morali dati vse, kar so imeli, na pladenj in v obliki EP-ja med ljudi poslati Lighthouse In The Abyss. Že na samem začetku bi pohvalila odličen grafični izgled ploščka, ki pa je za EP precej dovršen – z bookletom in vsem, kar bi normalno pričakovali od studijskega albuma. V slabe pol ure se zasedba predstavi verjetno res z vsem, kar imajo, s…

8. decembra 2014 so poljski Behemoth v Maida Vale Studios, ki so v lasti britanske producentske korporacije BBC, za oddajo The Radio 1 Rock Show, ki jo vodi Daniel P. Carter, v živo posneli štiri pesmi (Blow Your Trumpets Gabriel, Ora Pro Nobis Lucifer, Chant for Εσχατον 2000, O Father O Satan O Sun!), ki so bile prvič predvajane štiri dni kasneje, in sicer 12. decembra 2014. Izid ploščka je bil načrtovan skorajda natančno eno leto po njegovem nastanku in bo luč sveta ugledal v številnih različnih formatih in oblikah, vendar bo v glavnem po žepu udaril samo največje ljubitelje banda in zbirate…

Code že od nekdaj veljajo za samosvoje in kot takšni so izstopali tako na domači britanski kot na globalni blackmetalski sceni, od nje pa so se z letošnjim albumom žanrsko že povsem oddaljili. Na četrtem albumu Mut peterica svoje pesmi gradi predvsem na spevnem clean vokalu, celo vokalnih harmonijah, instrumentalno pa ne izhajajo več iz svoje dolgoletne podlage, temveč se spogledujejo celo z jazzom.
Mut je sam po sebi zelo všečen izdelek, dolgoletne poslušalce Code, ki še vedno prisegajo na trše aranžmaje, pa nagovarja verjetno precej manj, če sploh. Odvisno seveda od tega, koliko so jim v prv…

Pa smo spet tam. Pa ne tam, kjer ni muh, temveč spet pri Animo Aeger. Band je s svojo zadnjo izdajo, EP-jem z naslovom Fieber, merilno letev lastnoročno postavil zelo visoko, zaradi česar so bila pričakovanja prav tako zelo visoka. Na srečo in zadovoljstvo nas poslušalcev je glasbenikoma za imenom Animo Aeger uspelo pričakovanja še preseči in posneti povsem odličen izdelek, ki bo s skorajda nedefiniranim žanrskim obsegom navduševal številne glasbene entuziaste. K slednjemu dejstvu pa bo nemara pripomogla tudi okoliščina, da je album ugledal svet na kaseti, s čimer se band vzporedno s samovoljn…

Leto 2013 beležimo kot tisto leto po rojstvu vašega gospoda, ko je black metal scena dobila, kar je na neki način potrebovala. Če smo prej imeli le knjigo Lords of Chaos Michaela Moynihana in Didrika Soderlinda – po kateri je zdaj še napovedan film, ki po mojem ne bo prinesel nič kaj dobrega – smo sedaj dobili knjigo Black Metal: Evolution of the Cult. In če se prva ukvarja predvsem s predstavitvijo in genezo te od satana dane umetnosti in velik poudarek daje skandinavski sceni, je slednja še poleg tega na skoraj 500 straneh predstavila celoten razvoj black metala, torej od samih začetkov in (…

Pred skoraj desetimi leti so Intronaut izdali debitantski EP Null, ki je kazal, da band veliko obeta. Žal mi studijska ploščka, ki sta nato sledila, preprosto nista »kliknila« tako zelo, kot bi si želel, predvsem zavoljo pretiranega osredotočenja zgolj na tehnično plat izvedbe pesmi. Kljub očitnemu talentu sta tako oba albuma za moj okus izpadla precej brezdušno. Toda pred petimi leti so se stvari spremenile z odličnim tretjim LP-jem Valley of Smoke, kjer so Intronaut izjemno dobro uravnotežili vse atribute, ki jih krasijo. Slednje so sicer skušali nadaljevati tudi na nasledniku, imenovanem Ha…

Pisalo se je leto njihovega Gospoda 2013. Februarja sva s kolegom Jupolom – zaradi njegove bele polti in blond, skoraj belih, leskajočih se las, ki te oslepijo za nekaj sekund, če vztrajno strmiš vanje – obiskala Kulturkeller v Gleisdorfu in se predajala vižam šestih skupin: Bestial Reids, Ater Era, Blessmon, Verlies, Somrak in Mgła. Bandi so me prepričali, prepričal pa me je tudi plac, kjer se je koncert odvijal.
Tekom leta so avstrijski organizatorji potrdili še en iz brezna izvirajoč paket, tokrat Blaze of Perdition, Fides Inversa, Ketelens' Brukke in Stormnatt. Življenje je na žalost ubral…

Presenetljivo po samo enem letu premora so se Kampfar ponovno oglasili iz studia, od koder ne pozdravljajo samo s singlom, s katerim bi želeli napovedati album, ki je komaj v nastajanju. Ne, sploh ne. Kampfar so le eno leto po Djevelmakt za nas pripravili polnopravni dolgometražni izdelek, ki – in tudi tega bi se lahko bali po tako kratkem premoru – ni nobena slaba kopija, temveč je odličen. Zakaj je odličen, lahko preberete v nadaljevanju.
Pa naj začnem tam, kjer sem ostal pri recenziranju Djevelmakt. Pri vokalih. Na Profanu namreč ni niti enega komada, ki ne bi povsem po mojem okusu razvesel…

Ko Korpiklaani napovejo izid novega albuma, so besede mnogih poznavalcev oz. poslušalcev po navadi takšne: »No, super, še en pijanski album za feštat'!« Tokrat ni povsem tako. Če je bil osmi plošček Manala še povsem veseljaški, je njihov deveti studijski album rahlo nasprotje. Noita oz. po naše čarovnik, šaman, zdravilec, je veliko bolj gozden, spiritualen in se vrača h koreninam banda. Seveda je obvezno na albumu vsaj en pivski komad in tokrat je to med drugimi veselimi tudi Sahti (tradicionalno finsko pivo). Pa kljub temu se že od albuma Ukon Wacka čuti, da je zasedba odrasla, če ne na odru …

Več kot mesec dni po izdaji sedmega dolgometražca norveških Vreid v Metal Arhivih še zmeraj ne najdem objavljene nobene recenzije. Kaj se dogaja? Je mogoče, da je bil Sólverv tako zelo prezrt? Ne, kje pa! Metal Arhivi so sicer zelo kredibilen in resen vir informacij, vendar so bili tuji webzini dovolj pridni in opravili svoje delo pravočasno, tako da smo si lahko svoje mnenje o albumu začeli kovati že pred dejanskim poslušanjem. In kaj pravijo te recenzije? Začetne hvalospeve so počasi zrelativizirale nekoliko povprečnjše ocene, ki se približujejo tudi mojemu mnenju. Kako to? Takole …
Ko so se…