Konec lanskega leta je izšla tale kompilacija. Osebno sem nanjo naletel v Münchnu, kjer sem si po dolgih desetih letih ponovno ogledal njihov nastop, k nakupu pa je nemudoma pritegnil priložen DVD. Kompilacija je namreč sestavljena iz petih plošč, od tega štirih zgoščenk in, kot že rečeno, enega DVD-ja. Glede na ime ni težko ugotoviti, da je band svoje prve štiri albume – kot tudi dotično kompilacijo – izdal pri založbi Candlelight Records. In še ena faktografska navedba: kitarist Tjalve je sodeloval pri štirih od petih ploščkov, kitare namreč ni več igral na albumu Revelations of the Black Fl…

V uvodu pričenjam s sila nenavadnim vprašanjem: Kaj imata skupnega Italija in atmosferični black metal? Priznam, da se, z izjemo že razpadle skupine Gottesmorder, ne spomnim nobene zasedbe znotraj njenih meja, ki bi se konkretneje približala temu žanru, predvsem pa na prisluh vredni ravni. Seveda tu puščam možnost, da je k temu nekaj pripomogla moja ignoranca. Trojica za Earth And Pillars je prišla na plano povsem nenadoma, morebiti prav tako kot za pisca tega sestavka prej zastavljeno vprašanje, skratka, računajoč na element presenečenja. In to se jim je pravzaprav posrečilo zavidljivo dobro.…

Če prištejem Some Wounds Bleed Forever, ki je leta 2000 izšel pod imenom Stone to Flesh, potem so Srbi, danes slovenski publiki več kot dobro poznani pod imenom The Stone, lani oktobra izdali svoj osmi studijski album. Pa morda iz tega ali kakršnega koli drugega razloga počivajo na svojih lovorikah? Kje pa, saj to je black metal! Kdo v black metalu pa si lahko to sploh privošči? Seveda obstaja nekaj odmevnih imen, ki segajo preko meja undergrounda in tudi z zasluženimi številkami na svojih bančnih računih dodobra plavajo v globokih vodah komercialne uspešnosti, a The Stone niso nič od tega. Če…

Sem ter tja se sicer zgodi, da z namenom posežem po ambientalnih glasbenih kreacijah, vendar je to večinoma le v primerih, ko gre za takšno ali drugačno povezavo z metalskim svetom. V primeru Urfaust sem tako na ambientalno glasbo, ki jo najdemo na dotičnem EP-ju, naletel povsem nevede, saj sem pričakoval, da bo plošček vseboval običajno neobičajen black metalski izraz, kot smo vajeni izpod rok ustvarjalcev Urfaust. Vendar, kot se neredko zgodi, na omenjeni izdaji skorajda ni ne duha ne sluha o kakršnem koli black metalu, že sama raba kitar in bobnov je tako majhna, da bi celo težko rekli, da …

Dekadent so izdali svoj četrti studijski album in posneli svoj drugi film. Od omenjene dvojice sem »dobil v roke« samo album, pa še tega le v digitalni obliki, saj band še zmeraj zbira sredstva s pomočjo prostovoljnih prispevkov, ki bodo porabljena za fizično izdajo albuma v različnih formatih in različicah. Kdor želi podpreti band na ta način in mu s tem izkazati podporo, lahko to še zmeraj stori do petka, 20. februarja. Osebno sem si svojo kopijo že rezerviral in ker je album res fantastičen, komaj čakam, da bom ta kos »plastike« resnično držal v rokah in si bom nato končno lahko tudi ogleda…

Enočlanska atmosferična black/folk metal zasedba je po skupnem izidu s Falls of Rauros v začetku lanskega leta avgusta nato izdala še peti dolgometražec, naslovljen Roads to the North. Tudi z njim Austin Lunn ostaja zvest bolj robustni produkciji, kakršna se Panopticon tudi najbolje prilega. Manični bobnarski prehodi ob raznolikih kitarskih melodijah z vmesnimi, a minimalnimi vložki violin in akustične kitare s takšno produkcijo preprosto zvenijo bolj organsko.
Lunn je na aktualen album tokrat vključil nekaj izrazitih riffov melodičnega death metala, ki že takoj in tudi najbolj udarijo v prvi …

»Počasnejši deli so me tokrat pri Marduk dokaj presenetili.«
»Jaz sem zaenkrat tako rekoč še sredi spoznavanja, a se mi album definitivno dopade.«
»Pa kaj se ti ne zdi, da so bobni nekoliko monotoni? Ko začne konkretno po njih udrihati, se mi zdi, da v zadnjih letih vse zveni isto.«
»Jaz sem velik ljubitelj prejšnje plošče Serpent Sermon, kjer mi je predvsem atmosfera zelo všeč. Po mojem mnenju so se Marduk vrnili na pravi način. Frontschwein morda ne zveni kot Opus Nocturne ali Panzer Division Marduk, a je vseeno 'dark, true & evil'!«
»Res je, atmosfera je resnično zelo všečna. Malo me moti le,…

Napalm Death letos praznujejo že štiriintrideseto leto obstoja (v trenutni postavi sicer bolj ali manj konstantno obratujejo okrog četrt stoletja), kar je vsekakor zavidljiva številka, ne zgolj znotraj ekstremnejše glasbene scene, temveč tudi širše. Še tiste zasedbe, ki jim nekako uspe preživeti do take spoštljive starosti, navadno kažejo znake upehanosti in izčrpanosti, studijske izdaje so redke, glasba je večinoma le še bleda senca lastne preteklosti ali pa gre v najboljšem primeru za kolikor toliko spodobno kopiranje samih sebe. Kaj takega bi bilo po letih sodeč pričakovati tudi od Napalm D…

Figli del Crepuscolo (Otroci mraka) je drugi album Italijanov Hands of Orlac, izšel pa je tri leta po samonaslovljenem prvencu. Medtem so se člani banda zaradi bolj stimulativnega delovnega okolja preselili na Švedsko. Očitno se je poteza obrestovala, saj album ponuja precej unikatno zvočno izkušnjo. Že iz imena banda (krstili so se po avstrijski nemi grozljivki iz leta 1924) je moč razbrati, da bo glasba glede tematike sledila izročilu klasičnih grozljivk, plazečih se meglic in s svečami osvetljenih temnic.
Že z instrumentalnim uvodom nas Hands of Orlac popeljejo v svet čudaških zvokov filmov…

Zaria v mojih ušesih zvenijo kot dokaj unikatna mešanica že slišanih stilov, žanrov oziroma glasbenih elementov. Njihova unikatnost odmeva v mojih ušesih morda zato, ker se le redko spuščam v glasbene vode, v katerih se z dolgometražnim prvencem gibljejo štirje mladeniči in dve mladenki iz Medvod pod omenjenim skupnim imenom. Omenjeno mešanico je sicer v grobem mogoče dodobra pospraviti v predalček z oznako folk metal, vendar je ta po zaslugi večletne evolucije prav tako razvejan kot vse ostale kovinske podzvrsti, zaradi česar ta oznako hkrati pove veliko in malo.

Enako velja za okoliščino, da…