Nemška kultna zasedba Bethlehem je po debaklu predhodnega dolgometražca A Sacrificial Offering to the Kingdom of Heaven in a Cracked Dog's Ear (2009) – gre namreč za spodletel prenos pesmi s ploščka S.U.I.Z.I.D. (Sardonischer Untergang im Zeichen irreligiöser Darbietung) v angleščino, ki je še toliko bolj razgalil in poudaril specifično naravo njihovih bolj ali manj neprevedljivih besedil po vsebini in formi kot tudi razočarljivo in enolično vokalno izvedbo, s katero je vselej opevani Niklas Kvarforth pokazal, da se gostovanje na vsaki izdaji takšnih ali drugačnih kolegov morda le ne obrestuje…

Ko začnem s pisanjem recenzije, nikoli ne vem, kako dolga resnično bo. A za deveti studijski album floridskih death metal legend Obituary si tukaj sredi druge povedi uvodnega odstavka upam trditi, da bo to moja najkrajša recenzija, ki sem jo napisal do danes.
Zakaj? Zato ker Obituary na Inked in Blood razen nekoliko spremenjenega zvoka, kjer je več prostora dodeljenega bas kitari, ne ponujajo skorajda nič novega. Ali pa vsaj nekaj s pridihom svežega. Dodatna novost je le še nekaj bolj groovy kitarskih ritmov, zaradi česar Obituary občasno zvenijo kot mešanica med Rage Against The Machine in Ma…

Dobili smo nekaj iz domačih logov. Nekaj, uradno iz občine Radlje ob Dravi, kjer sem moral v starih časih urejati dokumente. Na srečo mi ni bilo treba iti na uradne ure po njihov, letos izdani EP. Dobil sem ga dostavljenega na svoj bivši naslov v Sloveniji. Ko sem se osebno spoznal z EP-jem, mi nekaj ni šlo v račun – ime. Kaj stoji za tem imenom, zakaj ravno Pick Up The Soap? Malo sem razmišljal in prišel do sledečih zaključkov:
Ena možnost je, da prisegajo na »straight is the new gay!«. Želijo dokazati, da so močni, saj pobiranja žajfe ne prenese kar tako vsak. Metal naj bi bil ena izmed »moč…

Planet Satan je album, ki me je hkrati navdušil kot tudi razočaral. Razlaga za to je povsem enostavna, saj je razočaranje tesno povezano s pričakovanji, ki so se stopnjevala z vsakim dnem od trenutka, ko je svet obšla novica o ponovni studijski aktivnosti banda. Od pionirjev industrijskega black metala na Norveškem pač človek pričakuje, da bodo izjemen prvenec kronali s še bolj izjemnim naslednikom. A ko potem človek ugotovi – sliši in se spopade z dejanskim izdelkom – da le-ta ni nič drugega kot logično nadaljevanje že pred skorajda dvajsetimi leti proizvedenega, takrat marsikaj uplahni. Toda…

Četverica Francozov je sicer še sila nepoznana in v zdajšnji sestavi obstaja šele od začetka leta 2013, sami pričetki skupine pa segajo vse tja do leta 2005. Med leti 2008 in 2012 je bil sam projekt pravzaprav v nekakšnem mirovanju, a se je vse skupaj nadaljevalo, ko so po dolgih letih piljenja izdali svoj prvi EP (Ce que dit la bouche d'ombre, 2013), na začetku letošnjega leta pa še split izdajo s skupino Unru (Paramnesia/Unru). Razlog za tako pozno izdajo se skriva za pretirano ali še boljše, vsaj napram mnogim sodobnim stvaritvam, smiselno potezo dolgoletnega zorenja. Sedaj v manjši meri os…

Čeprav so bili Abigor zmeraj malo bolj posebni – v svoji glasbi nikoli niso želeli reproducirati tistega tipičnega norveškega/skandinavskega zvoka ali atmosfere – so kljub vsemu zmeraj nekako sledili trendu s severa. Iz tega razloga tudi nikoli niso posebej pritegnili moje pozornosti z začetnimi old school black metal izdajami vse do Satanized (A Journey Through Cosmic Infinity). Slednji album v bandovi diskografiji zame predstavlja prelomnico iz dveh vidikov. Sprva na osebni ravni, saj sem se ob prvem srečanju z dotičnim albumom začel poglobljeno ukvarjati z glasbo avstrijskega dvojca, na dru…

Za Blut Aus Nord bi lahko (vsaj v estetskem smislu) rekli, da predstavljajo nekakšno janusovsko entiteto, ki v grobem združuje dve različni paradigmi v podžanru black metala – prvo, od narave odtujeno, ki ima bolj industrialno-eksperimentalen zvok, ter drugo, bližje prvinski naravi, ki je bolj melodična in atmosferična. Z alternativnim opisom bi lahko prvem obrazu nadeli oznako disonanca, drugemu harmonija. Prvi dve deli iz zbirke »starodavnih spominov« (Memoria Vetusta) sta tako bližje slednji usmeritvi in tudi najnovejše tretje poglavje, ki nosi ime Saturnian Poetry (za katerega je mogoče pr…

Čeprav sem mislil, da ne bom, pa sem: zamudil izdajo tega albuma in nanj naletel komaj konec tega poletja. A tako kot je letos zaradi dežja nemogoče govoriti o poletju, tako je zaradi n-te izvedbe ene in iste skladbe nemogoče govoriti o kakršnem koli presežku na glasbenem področju pri Fukpig. This World Is Weakening, z njim vred pa so tudi Fukpig postali šibkejši. Možno, da je bila kriva prvotna navdušenost nad tem bandom, katerega prvenec me je plaho popeljal v svet crusta, zato danes po številnih poslušanjih albuma Spewings from a Selfish Nation pri aktualnem albumu iz hiše Fukpig ne slišim …

To moram povedati kar na začetku. Prav neverjetno se mi namreč zdi, kako enim bandom na videz povsem enostavno uspeva narediti dober album. Če pa poleg tega še pomislim, v kakšnem žanru se 1349 udejstvujejo že skorajda dvajset let – in poleg tega imajo vsi glasbeniki poleg recenziranega še najmanj enega, v katerega so globlje vpleteni – potem je še toliko bolj neverjetno, da jim je ponovno uspelo udariti tako zelo močno in prepričljivo. Medtem, ko se drugi mučijo in na vse kriplje trudijo, da bi naredili hiter, brutalen in hkrati poslušljiv album – in večina pri tem tako zelo pogori, da je kar…

Avstralija kljub precejšnji geografski oddaljenosti od dveh globalno gledano najmočnejših centrov najtežje glasbene zvrsti, Stare celine in Novega sveta torej, vsaj v domeni black metala vedno znova preseneča z močnimi izidi; že samo letos s ploščkoma As the Stars (Woods of Desolation) ter Gone (Autumn's Dawn), mednje pa nedvomno sodi tudi Ephemeral. Četudi si večina zanimivejših projektov deli nekaj vidnejših članov, kljub številnim menjavam v njihovih zasedbah ostajajo slednji tako ali drugače jedro tamkajšnje scene in Pestilential Shadows v tem oziru niso nobena izjema.
Krmilo omenjenega gl…