Ko je v začetku maja na medmrežje pricurljala novica o zgodnjepoletnem druženju Srd in Siderean z mogočno metalsko rajo v Ljubljani, je v oči kar hitro zbodel podatek o navedbi lokacije. Kavarna Cukrarna. Zanimivo. Objekt, ki je v prvi polovici 19. stoletja spadal med najpomembnejše industrijske objekte na Slovenskem ter imel velik pomen pri nastajanju in zorenju slovenske moderne, je doživel izjemno prenovo, ki mu je z odprtjem prostorov leta 2021 vdihnila nov kulturni pomen. Vsekakor na prvi pogled neobičajen prostor za koncert ekstremne glasbe.


In čeravno je bil pomislek o primernosti lokacije za takšen dogodek nekako vseskozi zasidran v podzavesti, sem premik s standardnih lokacij za koncerte tovrstne glasbe pozdravil z zanimanjem in pozitivno naravnanostjo. K temu je veliko doprineslo branje reportaže z nedavnega koncerta Morywa in druščine na Metelkovi, v kateri je Dejan izpostavil kar nekaj negativnih lastnosti sicer zelo priljubljene Metelkove. Tako je prihod pred kavarno Cukrarna postregel dokaj netipično kuliso (mišljeno seveda za koncert tega žanra). Ob lepem vremenu se je pred vhodom na terasastem stopnišču trla že kar lepa množica obiskovalcev. Tako kot je name naredila pozitiven vtis zunanja podoba, ga je podkrepila tudi notranjost, ki se kaže v dobro zamišljeni postavitvi odra. A da ne dolgovezim preveč o navdušenju nad arhitekturnimi mojstrovinami nove Cukrarne, bom vašo pozornost, dragi bralci, usmeril v glasbene vragolije tokratnega junijskega koncertnega večera.

Pred uvodom v glasbeni del večera moram izpostaviti le še, da so nam organizatorji namignili, da je bil tokratni dogodek nekakšna preizkušnja za nadaljnje prireditve s poudarkom na metalski sceni na tej lokaciji. In kaj je boljšega, da takšen preizkus izvedeš s trenutno dvema zelo vročima domačima zasedbama – z astralnimi death metalci Sideran, ki so se nedavno potikali na turneji po Evropi, ter sejalci smrti Srd. Časovnica se je sicer naslanjala na zelo zgodnjo uro, a tega smo se zdaj že dodobra navadili, in večina, vključno z mano, to tudi pozdravlja. Bila je taka:

19.00 vrata
20.00 Siderean
21.10 Srd


Siderean so zame band, ki ga bom vedno povezoval z nerešljivimi matematičnimi ugankami, kompleksnimi astrofizičnimi enačbami in še kakšno zagonetko širnega vesolja. In ravno v tem je čar zasedbe, ki s svojim zunajserijskim death metalom z dodanim pridevnikom »astralni« žanru vliva lastno dušo. Kdor banda ne pozna, lahko samo povem, da fantje disonanci dodajo prav poseben pomen. Kompleksnost glasbe je mogoče botrovala temu, da ob začetku njihovega nastopa dvorana še ni dosegla želenih kapacitet in se je »sindrom šeste ploščice« kazal tudi v Cukrarni. Banda to ni zmotilo in je nastop začel udarno, uigrano in intenzivno z naslovnim komadom prvenca Lost on Void’s Horizon ter nadaljeval z medzvezdnim popotovanjem zadnjega izdelka Spilling the Astral Chalice. Zanimivo je, kako band te, za mnoge nenaravne glasbene elemente, uteleša s tako naravno homogenostjo, in temu se lahko ob vsakem njihovem nastopu čudi vsak poslušalec. Igra nasprotij med komadoma Emerald Age in vsemogočnim The Coming Tides je ravno pravi pokazatelj prej navrženi tezi, in ta v živo deluje še intenzivneje. K tokratni koncertni perfekciji je svoje dodala tudi igra svetlobe. Glasbi je dodala ta zloglasni nadimek »astralni« ter prepletanju kompleksnosti in vesoljske brezmejne elegance minimalnosti dodala tisto zloglasno piko na i. Odličen zvok je to izkušnjo samo še intenziviral. Ob vsej tej deathmetalski ekstravaganci je tokrat kraljeval vokalist Jan, ki je z barvo in raznolikostjo ter emotivno težo glasu ustvaril prav poseben doživljajski učinek. Krivično ali ne, a dejstvo je, da kompleksnost glasbe Siderean ni za vsak dan in je teža, ki jo nosi njihova glasba, včasih pretežko breme za navadnega smrtnika. Mene tokrat ni potegnila v globine črnih lukenj, temveč me je popeljala v brezmejne konce vesolja.

Setlista Siderean: Lost in Void's Horizon, The Sacred Sea, Forces, The Coming Tides, Abyssophora, Emerald Age, Visions.


Po tako intenzivnem nastopu Siderean je bila osvežitev pred kavarno še kako dobrodošla in lep junijski večer je že pričaral pravo kuliso za posedanje ob vrčku hmeljskega zvarka ter razglabljanju o svetu in vesolju. Tokratna spokojnost žal ni bila v prvem planu in ob napovedani uri po časovnici so počasi iz zaodrja na kraj tokratnega plesa mrtvih prikorakali seli smrti Srd. Domače black metal veljake sem zadnje leto po izdaji albuma vragvmesiton koncertno kar pogosto spremljal in že med vožnjo na koncert sem bil poln upanja, da nam bodo gospodje tokrat postregli s kakšno vižo s prvih dveh izdaj. Žal me band ni uslišal, saj je koncert začel s popolnoma svežo stvaritvijo Psi božji, ki je z ognjenim krstom uvodoma poskrbela za začudene poglede med publiko, ki je zdaj že kar lepo zapolnila prostor pod odrom. To začudenje je hitro prešlo v odobravajoče prikimavanje. Da ne bo pomote, z novim komadom so nas Srd vse zelo pozitivno presenetili in zatrli moje pomisleke o tokratnem izboru komadov. Postopoma je tudi publika prešla iz stanja osuplosti nad novim komadom v vse bolj energično gibanje ter posledično čupanje, ki je sledilo dogajanju na odru, kjer so Srd skladno z glasbeno podlago klicali pogubljene duše na ples mrtvakov. Nekaj nadobudnežev je ob divjih zvokih zagrabilo priložnost in zavihtelo grive ter ob Goranovi spodbudi tudi razblinilo prekletstvo »sindroma šeste ploščice« (za lažje razumevanje tega prekletstva vabim k branju zadnje Frogijeve reportaže). Srd so nas tudi tokrat lepo razvajali z vižami z vseh izdaj in kljub nekaterim spodrsljajem dokazali, da so band s pravo »fuck off« mentaliteto. To je demonstriral tudi basist Sid, ki se je tokrat namesto Gorana podal na izlet med publiko. Z uro dolgim nastopom so nas pokosili, kot zna to le smrt. Nastop Srd je vrhunec dosegel z zaključno skladbo Kaštiga ter pokončnim odhodom članov z odra z Goranom na čelu.

Setlista Srd: Psi božji, Ognja prerok, Môra, Mrtvaški ples, Sreča na vrvici, Kupa trpljenja, Kaštiga.


Vsega je bilo konec že nekaj minut čez 22. uro, terasa pred dvorano pa je vabila na nadaljnje druženje. Žal je našo karavano čakala dolga pot domov, a z dušo, napolnjeno s pravo mero death in black metala rodne grude. Kavarna Cukrarna je tako doživela metalski krst, ki ga je v mojih očeh prestala z odliko, in lahko se nadejamo, da bomo v tako izjemni kulisi lahko kmalu ujeli še kakšno domačo, če ne celo tujo zasedbo, ki si koncert v tako odličnem ambientu vsekakor zasluži.