Alkonost / Cold Dew (20.4.2009)

Včasih je bolje ne pričakovati in biti pozitivno presenečen kot pričakovati in biti ... slabo presenečen.
No, koliko slovenskih doom metal skupin poznate? Da, tam nekje okoli ničle bo pravi odgovor. Orto je ta ponedeljek gostil dve skupini, katerih sobivanje na istem koncertu je na prvi pogled (in dobro, tudi na zadnji) delovalo malo shizofreno, pa kaj.
Premierni nastop slovenskih doomerjev Cold Dew podre vsa pričakovanja. Šesterica je uigrana in predana, zvok je vsaj pod odrom na precej visokem nivoju ... vse to pa je že skoraj pol uspešnega nastopa. Skozi zelo temno orientiran zvok Cold Dew med precejšnje občinstvo injicirajo skladbe epskih dolžin in transičnih riffov ter ritmov. Pol koncerta preživim z zaprtimi očmi in ob zibanju (a ne preveč!) sledim ritmu. Nisem edini. Po koncertu večkrat slišim, da so bili Cold Dew precej hitri za doom metal. Pa kaj ... Vse je stvar perspektive opazujočega, čeprav se res zdi, da je zasedba najmočnejša v najpočasnejših delih. Kitare so prekleto blizu perfektnosti, riffi čudovito balansirajo med dovolj kompleksnimi, da niso dolgočasni, in dovolj enostavnimi, da jih poslušalec zaobjame ob prvem poslušanju, medtem ko občasne disharmonije še poglobijo za doom tipični občutek ... no ... razkola. In če ostanem pri razkolu: ženski vokal. V principu sploh ni napačen, sploh v duetu z moškim growlom, ampak v tem konkretnem primeru samostojne ženske linije delujejo že skoraj preveč kontrastno nizko tonsko orientiranemu zvoku skupine. V bolj eksperimentalni zasedbi bi ta bipolarnost še delovala, a v primeru Cold Dew ravno ta faktor običajno poskrbi za kratek stik v notranjem postovanju. Vsaj meni ga je občasno.
Vsekakor pa pred fanti in dekletom kapo dol za predanost, preboj ledu tega podžanra na slovenskem in pregovorno metaforična jajca! Koncert izpade kot čudovita izkušnja v vročini Orto bara skozi pasivnost (gre za doom metal!) obiskovalcev zmožen ponujati poslušalcu poglobljeno potovanje v glasbo in navsezadnje vase.
Rusi Alkonost, drugi in zadnji band večera, po drugi strani navdušijo s 'folk' metalom, kjer se tehtnica (hvala Perunu, Odinu, JHVH-ju, Šivi, itd.) nagiba bolj v 'metal' kot v 'folk'. Šesterica posreduje neko čudno karizmo. Ne slabo niti ne klišejsko, a enostavno čudno. Več kot pol koncerta sem čakal, kdaj si bo kitarist na štrlečih strunah staknil oko (pol las je vseeno šlo stran) in kdaj bo basist svoj instrument parkiral v vokalistkin obraz. Nič od tega se na srečo ni zgodilo. Glavni atribut Rusov – ki so s tem koncertom zaključili mini turnejo po Evropi – je drobcena flaška strupa v obliki vokalistke. Majhna po velikosti, velika po glasu, pa še zelo luštna (čeprav ji je po mojem skromnem mnenju bolj pristajala oranžna pričeska kot aktualna črna). To je tip vokala, ki bi ga prej pričakoval pri Therion kot pri ruskih 'poganih'. Prav tako me Alkonost navdušijo z odsotnostjo za slovanski 'folk' metal klišejskega patosa v obliki raznih oblek iz živalskih kož, frulic in podobne šare, ki razen v zelo redkih primerih in v rokah res izrednih glasbenikov ne sodi na metal koncert.
Alkonost so tako primarno metalci, ne pastirji, za odtenek temačnejši kot bi šlo naivno pričakovati od skupin njihovega staža, prekleto sproščeni in tekom koncerta ugotovim, da je edina stvar, ki je bolj grozeča od podivjanega pogleda, kakršnega je zmožen posredovati le Slovan, podivjan pogled, kakršnega je zmožen posredovati le pijan Slovan.
Skupina ima žal za odtenek slabši zvok kot Cold Dew ... oziroma če se izrazim natančneje: zvok je nihal. Na začetku ni bilo klaviatur, ko pa so le-te prišle v miks, so nekam izginile kitare. Žal ne moremo vedno dobiti vsega, kar hočemo. Vsi smo slišali že toliko hujše zvočne polomije, da je sploh zločin če izpostavljam ta aspekt koncerta.
Čeprav proti koncu postanejo že malo izigrani (oziroma ponavljajoči se), občinstvo – kot je v navadi, ko Ljubljana oz. Slovenija nasploh gosti 'brate' Slovane – držijo pokonci do bridkega konca. In hvala prej omenjenemu panteonu mitoloških božanstev, da so metalci izumili headbanging, kajti zaradi njegove prisotnosti je koncert Alkonost popolnoma vzdržljiv, kar se števila Celzijev v dvorani tiče, česar pa žal ne morem trditi za nastop Cold Dew – gre za doom metal, prekleto, tu pomikanje glave za dva centimetra naprej in nazaj šteje kot headbanging.
Zdolga, uspešen koncert s prekletno malo pomanjkljivostmi, dobrim obiskom in sproščenim vzdušjem. Tistim, ki ste zamudili, glede Alkonost ne morem pomagati, Cold Dew pa v prvih dneh maja igrajo v Kranju.

Davorin