Blaze Bayley / Vigilance

V sklopu Orto Festa vsako leto na svoj račun pridemo tudi ljubitelji različnih težkokovinskih odtenkov in tudi letos sta Dihurčka poskrbela za pester nabor dogodkov za vse okuse. Deževna sreda je bila rezervirana za (sedaj že tradicionalno) srečanje starejših občanov, kar največkrat pomeni, da je na sporedu heavy metal.
Obeh nastopajočih skupin nisem videl že celo večnost, zato je bil obisk tako rekoč neizogiben in po slišanem in videnem bi mi bilo prekleto žal, če bi ta koncert izpustil.
Ne pomnim točno, kdaj in zakaj so z mojega radarja ušli postojnski mladci Vigilance, a od takrat, ko se je v mojem avtu 1001krat zavrtel njihov EP Steeds of Time, je minilo že pol desetletja. V naših novicah sem seveda zasledil menjave članov, v recenzijah pa tudi evolucijo stila, za kakšno podrobno analizo izdelkov ali obiska koncertov pa očitno ni bilo časa. Četverica je koncert na precej natlačenem odru (na njem sta bila namreč dva kompleta bobnov) začela točno ob napovedani uri in kaj hitro ogrela publiko, ki se je sicer odzvala na njihovo glasbo, a nekoliko sramežljivo postopala po zadnji polovice velike, spodnje dvorane Orto Bara. Vigilance kljub spremembi sloga še vedno igrajo pri včerajšnji publiki dobro sprejet NWOBHM, le da črka B v njihovem primeru ne pomeni (le) British, pač pa tudi Black/Brutal. Novejše skladbe so hitrejše, kar se najbolj vidi pri nečloveško hitrem bobnanju bosonogega dolgina Tineta; bolj brutalne, kjer do izraza pride surov Gilianov vokal; še bolj dodelane, kjer se dobro sliši garanje sicer mirnega in v ozadje skritega basista Andreja; pa vseeno starošolsko melodične, kjer do izraza pridejo dueli Roka in Giliana. Doza v temo in meglo zavitega starošolskega rituala, v kateri smo slišali tako stare kot tudi nove, še neizdane komade, bi se (zaradi še hitreje odigranih komadov?!) skoraj končala prej kot v pol ure, a se je band na poziv tako organizatorja kot tudi publike vrnil in dobili smo prvi dodatek večera. Kratko (surovo, divje, naspidirano), a sladko. Upam, da se pod odrom ponovno znajdem prej kot čez pet let, vsekakor pa obljubim, da bom prihajajoči album Hammer of Satan's Vengeance preveril takoj, ko pride na police.
Osiveli »stric Blaž« se je v naših koncih dokaj pogosto potikal v začetku desetletja, potem pa se je tudi njemu uspelo potuhniti in razen novic in govoric o tem, da je dosegel dno oz. Padel na raven Paula DiAnna, o njem nisem slišal. Tako res nisem vedel, kaj lahko pričakujem in sem bil zato prijetno presenečen. Blaze in njegovi trije pajdaši so takoj udarili na polno, še od Vigilance ogreta publika pa je z glasnim sodelovanjem energijo vračala bandu. Prvi bonbonček v obliki Futureal je sledil takoj po Endure and Survive in Escape Velocity z novega albuma, priredbe pa so bile glede na odzive sodeč tudi največji vrhunci celega večera. Blaze je zgovoren frontman, zna ravnati s publiko in je s karizmo in čustvenimi nagovori sicer uspel animirati publiko skozi cel koncert, a do ploskanja, glasnih vzklikov »hey, hey, hey« in pomoči pri petju (ki je sicer ne bi potreboval, saj je v življenjski formi!) je pri nekaterih skladbah prišel veliko lažje kot pri drugih. Roko na srce, večina novejšega materiala ne dosega visoko postavljenega nivoja izpred deset in več let, ko je Blaze Bayley nastopal še pod imenom Blaze. Da ni konkurenčen komadom skupine Iron Maiden iz obdobja Blazea, verjetno ni potrebno izpostavljati. Tako so bile najsvetlejše točke večera poleg že omenjenega Futureal še Silicon Messiah, Alive, The Clansman, Stare at the Sun in Man on the Edge.
Poldrugi ducat kljub samo eni kitari (poleg galopiranja je basist občasno odbrenkal še par akordov) več kot solidno izvedenih komadov je minilo v trenutku in band se je z napovedjo druženja po koncertu (ob tem je poudaril tudi to, da bo druženje brezplačno, kar je danes ob ponudbi raznih dragih paketov, ki jih skupine ponujajo zvestim navijačem, res prava redkost), želel umakniti z odra. Opa, ne tako hitro! Seveda je publika več kot zasluženo dobila še razvlečeno verzijo komada Manhunt skupine Wolfsbane (banda, s katerim je Blaze začel svojo metalsko kariero), ki bi jo lahko opisal tudi kot krajšo dramsko-metalsko igro, v kateri so si sledili dueli med kitaristom in basistom, borbo za prostor na odru med Blazeom in kitaristi, bobnarski solo vložek ter predstavitev zasedbe. Obljube, da se naslednje leto ob takem času vrne na isti oder z zadnjim delom trilogije, ki bo predvidoma izdana v začetku leta 2018, je navdušila vse prisotne in vsem, ki se niste udeležili koncerta priporočam, da spremljate napovedi, saj vam ob ponovitvi takega večera zagotovo ne bo žal.
Napovednik je obljubljal Koncert z veliko začetnico in dobili smo točno to!