»Ej, Ožbej, a veš, da greva s kolegico drug teden na Cradle of Filth?« Presenečen odvrnem: »Res? Prav v Zagreb se peljeta? Prespita spodaj ali dolga triurna vožnja nazaj v Gradec?« Začudeno me pogleda: »Ah kje! A ne veš, da igrajo v Gradcu? In ti si nekakšen ekspert na metal sceni in novinar za Paranoid?« Sanjalo se mi ni, da igrajo v Gradcu, saj 1.) smo v festivalski sezoni in so samostojni koncerti bandov zelo redki, 2.) igrajo v dvorani, ki je bolj kot po metalu znana po indie-pop-hipster izvajalcih (vabim vse hejterje skupine, da prezirljivo potrdijo, da je izbor lokacije za Cradle of Filth ustrezna) in 3.) po fiasku s takratnega Metal Campa 2007, ko so Cradle of Filth po pol ure (se mi zdi?) pijanega sramotenja samega sebe na odru in uničenju dela ozvočenja prekinili nastop, sem jih preprosto odpisal. Pa kaj, če ne bom nikoli več na sredi black in/ali gothic metalk, ki se jim med koncertom omočijo hlačke!

… Vse do zdaj. Priznam, da sem se koncerta zelo veselil, saj je močno popestril dolgočasen konec dopusta in povratek v pisarno, kjer dnevno uživam v bleščeči karieri, o kateri sem kot mali fantek lahko le sanjal. Po izredno izpopolnjujočem dnevu ukvarjati se s kravatarji in tisočkrat z nasmeškom do ušes razlagati samoumevne stvari vrlim sodelavcem sem se dekadentno, ne da bi se najprej ustavil doma, odpravil do prizorišča. Avstrijci imajo na tem koncu rek »Bier um vier« (pivo ob štirih), zato sem tulil z volkovi in si naročil steklenico uvoženega češkega piva, dokler sem (še) sam čakal na svoji družici. Če te vrstice bere žena, potem poudarjam prvo definicijo družice po SSKJ »knjiž. tovarišica, prijateljica« in ne druge »knjiž. ženska, ki živi z moškim skupno življenje«.

Kot pripravo na Cradle of Filth nalašč v kontekst vpletam tematiko spolne sle, tihega trpljenja prepovedane ljubezni, type-o-negativske romantike – vse to v mračnem gotskem kontekstu in ne v indie stilu Mr. Brightside (hit od The Killers). A najprej so oder ogreli Butcher Babies, ki jih imensko poznam že celotno metalsko kariero, žal pa se moje znanje pri tem tudi konča. Priznam, ime se mi je zdelo že od nekdaj butasto in bandu nisem sledil ali se o njem podrobneje pozanimal. Nerodni YouTubov algoritem mi je kot piko na i med pripravami na koncert dal kot priporočila recimo temu »komade iz slabšega spektra diskografije, ki stavijo prej na seksapil kot glasbo«, kar je moj dvom o kakovosti glasbe še dodatno podžgalo.

Koncert sem torej pričakal z nič pričakovanji, a me je vseeno presenetila odsotnost »črnolase pevke«. Butcher Babies so do nedavnega, dobesedno do konca julija, imeli dve frontwomanki – »ta blontno« Heidi Shepherd in »ta črnolaso« Carlo Harvey, ki se je odločila za odhod. Heidi je ostala sama z oralnimi odgovornostmi, ampak je samozavestno in trdno prijela dolg mikrofon z obema rokama in se mu prepustila. Pozitivno me je presenetil set, ki je sonično ležal na brutalni strani – s tem mislim popolno odsotnost lepega pop jokastega petja v zameno za »pravi metal growl«. Arch Emeny sem videl v živo mnogokrat v postavi obeh pevk in potrjujem, da lahko Heidi postavim ob bok obema, tako Angeli kot tudi aktualni Alissi. Kot dodaten plus mi je Heidi delovala bolj avtentična od aktualnih Arch Enemy, le glasba je namesto melodic death metal sodila nekje med moderen metal z obilo djent in groove vplivov. Nastal je celo mosh pit, kdo bi si mislil. Nogo je band dvignil z gasa le v kratkem nagovoru, kjer je Heidi napovedala komad, ki ga je napisala v času, ko ni več vedela, kako naprej – Last December. Verjemite mi, da se je v živo slišalo doooooooosti boljše kot na tem linku – začetna verzija »a capella«, polna čustev, ki so jih kmalu podžgale baritonske kitare.

In to je bilo res lepo presenečenje za uvod, nobenega cirkusa in pop cviljenja. Vsi v družbi smo potrdili, da smo band krivo sodili in smo si za kazen naročili grenko pivo. Dvorana se je začela polniti, vrsta za šankom pa daljšati. V trenutku, ko so Cradle of Filth zavzeli oder, je v dvorani vladala vročina z zrakom zelo slabe kakovosti. Zagodel pa jo je tudi zvok – po treh komadih se je slišal le nerazločen šum in vse je zvenelo kot en in isti dolg komad. Opaziti je bilo povečan delež predstavnic gothic/blackovske šole, ki so elegantno oblečene uživale v slišanem. Iskreno rečeno, kakovost zvoka ni imela dosti vpliva na vzdušje, publika je bila v ekstazi do zadnje note, celo za avstrijske standarde. Brez dvoma mosh pitov v tem območju metala ni bilo pričakovati, sem pa tu in tam uzrl kakšen par, ki se je zaljubljeno poljubljal ali čutno migal na ritme v objemu drug drugega. Smešno, da sem to opazil ob sprehodu od odra do šanka med komadom Nymphetamine Fix. Ker bandove diskografije nisem podrobno poznal, sem se bolj usmeril v tehničnosti – opazoval sem oder, nastop, videz našemljenih nastopajočih in splošno kakovost nastopa. Dani je deloval dobre volje in trezen, band na splošno pa uigran. Nimam pripomb, očitno so tisti dan v Tolminu res imeli slab dan.

Povprečna sreda ne bi mogla miniti boljše, izkušnjo je malenkost sfižil le naliv, ki me je zalil med vožnjo s kolesom domov. Nekdo se je res vrnil domov z omočenimi hlačkami. A vraga, saj je po nekajurni zadušni vroči dvorani pasalo malo osvežitve. Fanom obeh bandov se iskreno opravičujem, ker zaradi neznanja ne znam ponuditi točne setliste, razen treh komadov Cradle of Filth, ki jih poznam – Nymphetamine Fix, Her Ghost in the Fog ter Cruelty Brought Thee Orchids. A statistično gledano obstaja dobra verjetnost, da sta oba banda igrala spodnje setliste, ki sem jih našel na spletu.

Predvidena setlista Butcher Babies: Backstreets of Tennessee, Red Thunder, Monsters Ball, King Pin, Wrong End of the Knife, Sleeping with the Enemy, It's Killin' Time, Baby!, Beaver Cage, Bottom of a Bottle, Spittin' Teeth, Last December, Magnolia Blvd.

Predvidena setlista Cradle of Filth: Existential Terror, She Is a Fire, The Principle of Evil Made Flesh, Cruelty Brought Thee Orchids, Nymphetamine (Fix), Necromantic Fantasies, Born in a Burial Gown, Her Ghost in the Fog, From the Cradle to Enslave.