25. obletnica Paranoida je za vogalom, jaz pa premalo treniram! Kakšna sreča, da so te dni v Gradcu godli deathmetalski godci, da so me potegnili iz te godlje in ustavili moje godrnjanje. Da izkoristim godljo, ki je glede na fran.si »gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic«, bom trdil, da bi bil takšen obrok po meri krojen za deathmetalski tematski večer.

Ko sem zapustil domače dvorišče, je dišalo po zgodnjem pomladanskem dežju. Na poti do Explosiva sem opazil ogromno rekreativnih tekačev, ki jih je toplo vreme zvabilo na rekreacijo po graških ulicah. Za samorefleksijo in slabo vest ob mislih na moje zanemarjeno telo, ki prej kot v revijo Men's Health sodi v Kralje ulice, ni bilo časa – kaj ti bosta rekreacija in zdravo življenje, če tako zamujaš vse zabavne stvari! Bolj sem se bližal prizorišču, manj je bilo newageevskih »carpe diem« bojevnikov in vedno več črne barve, dolgih las in pivskih trebuščkov.

Marec je že, jaz pa letos še nisem bil v Explosivu … V moj zagovor je bil to šele drugi ali tretji metalski dogodek, zadnji je potekal na isti dan kot stoner večer na Ravnah na Koroškem. Videlo se je, da je bila zima kruta do metal dogodkov in zaradi njihovega pomanjkanja je bila že ob zgodnji šesti uri zvečer polna več kot polovica dvorane. Člani uvodnega banda Almost Dead so bili sami pozitivno presenečeni nad izkupičkom, zato so med nastopom kar nekajkrat peli hvalo obiskovalcem, češ iskrena hvala za takšen številen obisk ob tej zgodnji uri. Death metal z groove priokusom in barvo vokala me je dostikrat spominjal na Pantero. Pevec je bil živahen ne le na odru, temveč se je med setom kar nekajkrat sprehodil med publiko in po rami potrepljal najbolj pridne čupalce. Vzdušje je bilo dobro, bolj kot sem vajen pri uvodnih bandih.

Sledili so madžarski veterani Monastery. Groove je odstopil prostor bolj kanibalkorpsovskim riffom in vokalu. Glede na to, da Monastery na uradnem flyerju ni bilo zaslediti, sem sklepal, da so dobili naknadno povabilo na zabavo. In kakšna sreča! Band je aktiven že od začetka 90., a so leta 2006 prenehali z delovanjem. Puško so pobrali iz koruze 2021 in od takrat izdali dva studijska albuma Divine Damnation (2022) in From Blood (2023). Logično je bila setlista sestavljena pretežno iz komadov z aktualnih albumov. V primerjavi z Almost Dead je bilo pri Monastery manj interakcije s publiko s poudarkom na »shoegazovskih« čupanjih godcev.

Polovica programa za mano, zdaj pa je šlo zares. Explosiv so zavzeli Atheist – prvi nosilci večera. A ne pred uvodnim In the Flesh od Pink Floyd. Publika je z odobravanjem migala na komad, kar je namigovalo na močno prisotnost prog metalcev. Korektno je omeniti, da je pri Atheist kadrovsko šlo za vojsko mladih plačancev z edinim ustanovnim članom pevcem Kellyjem Shaeferjem na čelu. Atheist sem videl dolgo tega na Brutal Assaultu, ko je imel Kelly še blond in ne sive lase. Občutno se je postaral, a je bil med nastopom s stalnim nasmehom na obrazu nadvse prešerne volje. Tu in tam je navrgel kakšno prisrčno šalo tipa: »Kako polne trebuščke imamo, hvala organizatorju, da nas je nahranil!« in »Rad bi se vam zahvalil v vašem jeziku, a sem butast Američan in sem vam hvaležen, da ste se naučili angleško in nam omogočili komunikacijo z vami« ter »Človek potrebuje v življenju malo Jägermeisterja in Ateista«. Setlista je bila potrditev Ihsahnovega intervjuja, ki sem ga pred kratkim prebral, kjer je na vprašanje, zakaj ni pričakovati novega albuma Emperor, preprosto odgovoril z »Ne moreš zmagati proti nostalgiji«. Nostalgični set Atheist se je vrtel okoli kultnih albumov iz začetka 90., ki so band zabetonirala kot kralje jazz metala, fusion-progresivnega death metala in še kakšne dodatne oznake. Govorim o albumih Piece of Time (1989), Unquestionable Presence (1991) in Elements (1993). Nostalgija me je ponesla v najstniška leta, ko sem s takratno lokalno jazz metal strujo iz Radelj ob Dravi (kdo ve, kaj je danes z njimi) debatiral o dotični sceni s poudarkom ravno na Atheist in Cynic. Publika je bila že rahlo opita in nasmejalo me je, ko so na 4/4 takt uglašeni fani imeli probleme čupati na bliskovito menjavo taktov s 5/4 na 7/8 in nazaj na 13/16. Vse to so gospod in fantje na odru delali s takšno lahkoto in nasmeškom na obrazu. Najbolj sem se razveselil komada Air, saj je bila to prva stvar, ki sem jo slišal od Atheist. Bolj arhetipičnega mešanja jazza z metalom ne poznam.

Setlista Atheist: No Truth, Mineral, On They Slay, Enthralled in Essence, Your Life's Retribution, Air, Unholy War an Incarnation's Dream, The Formative Years, Fire, Water, I Deny, Unquestionable Presence, Mother Man, Piece of Time.

Pavza med bandoma me je ponesla pred šank, kjer me je za rokav pocukal nesojeni basist banda, ki sem se mu skoraj pridružil ob selitvi v Gradec. »Staaaaaari, kako kaj??!!« Besede levo in desno, pod črto sem izvedel, da so po moji zavrnitvi igranja v bandu zaradi pomanjkanja časa našli stabilno zasedbo ter imajo po dveh letih skoraj štiri lastne komade in bodo poleti mogoooooče zreli za krstni nastop. Takšna neefektivnost me je stisnila v srcu in potrdila, da je vendarle dobro, če človek posluša intuicijo in zavrne priložnosti, ki se čutijo napačne. Kruljenje iz dvorane je bil signal, da moram vzeti slovo od pajdaša in prisluhniti pujsku, kaj ima za bregom. Počasi so sledili še ostali in dvorana se je kaj hitro napolnila. Cryptopsy mi, sklepam, ni treba posebej predstavljati? Kanadski odgovor Cannibal Corpse, bolj kratkega in jedrnatega opisa ne najdem. Ustanovljeni so bili oboji celo v istem letu 1988 na zračni razdalji le okoli 600 km (Buffalo vs. Montreal). Kakor koli, besedna zveza »30th anniversary« je letos res omniprisotna ter daje milenijcem vedeti, da je puščica časa neusmiljena in bi danes Kurt Cobain, če se ne bi pred 30 leti (strogo uradno) ubil, zdaj bil verjetno dedek in igral country alternative rock v razprodani japonski dvorani Budokan. Da ne zaidem preveč od bistva, Cryptopsy letos uradno koncertirajo zaradi 30. obletnice prvenca Blasphemy Made Flesh (1994), ki so mu v živo namenili posebno »kompilacijo«: v en »kolaž« komad so zlepili klasične riffe večine komadov s celotnega albuma (glej setlisto »kompilacija Blasphemy Made Flesh«). Dobro sta bila zastopana tudi None So Vile (1996) ter aktualni As Gomorrah Burns (2023). Pevec je po kretnjah in nastopu po corpsegrindersko vrtel kanibalski propeler in krulil brez milosti. Drugih posebej zabavnih utrinkov s koncerta nimam, saj sem se prepustil meditaciji v tem, kar večina vzornih državljanov sliši kot neprijeten in žaljiv hrup. Po koncu koncerta sem bil osupel, koliko je bilo po tleh politega piva, kar je bila logična posledica circle pitov, s katerimi je bila publika kar radodarna in jih, kot se za death metal spodobi, ni manjkalo.

Setlista Cryptopsy: In Abeyance, Graves of the Fathers, Lascivious Undivine, Crown of Horns, Slit Your Guts, Back to the Worms, Detritus (The One They Kept), Sire of Sin, kompilacija Blasphemy Made Flesh, Flayed the Swine, Phobophile, Orgiastic Disembowelment.

To je to! Mislim, da sem pripravljen na Paranoidovo obletnico, ki se bliža s polno paro. Pa saj se vidimo, kajne? Če je odgovor »da« – iščite tipa z rdečo majico. Pretvarjate se, da vam je moj stil pisanja všeč in morda vam častim pivo. Do takrat pa vse dobro, in če citiram Jerryja Springerja: »Pazite nase in na bližnje«.