REPORTAŽE

4. 12. 2013

Dark Tranquillity / Tristania / Darkfall

Orpheum, Gradec, Avstrija / 29. 11. 2013

»Gradec ni daleč. Iz Mute je celo bližje kot Ljubljana.« S to mislijo smo se odpravili poslušat (predvsem) Dark Tranquillity, ki so letos iz svojega repertoarja izpustili Slovenijo. V spominu jih imam kot »jesenski band«, saj so ponavadi obiskali Ljubljano v zadnji četrtini leta (npr. decembra 2005, oktobra 2010, novembra 2011). Tokrat so jih kot »stalni« spremljevalci na turneji spremljali Tristania, ki na prvi pogled nimajo z göteborškim melodičnim death metalom nič skupnega, saj jih uradna oznaka žigosa s simfoničnim/gotskim metalom. Spremenljivka na turneji pa so »ta tretji, ki igrajo zraven«. V našem primeru so to bili lokalci, thrash/death metalci Darkfall (npr. na Dunaju so igrali Aeons Of Ashes). Izbor skupin se mi je zdel rahlo čuden, a tekom koncerta sem dobil odgovor, zakaj je bil ravno takšen.
Zgodba se je odvijala v klubu Orpheum v Gradcu. Kdor tam še ni bil, ne ve, kaj zamuja. V mislih imejte Kino Šiška, a boljše. Takoj ob vstopu v klub te ob vratih pričaka šank, na levi bar, na desni prostor, kjer lahko spočiješ noge. Zastonj garderoba. Prizorišče koncerta je prostorno, a kljub temu daje občutek domačnosti. Zaradi različnih nivojev tal (podobno kot Kino Šiška) se ni treba prerivati, da bi videl na oder. Neposredno desno od odra je miniaturna pipica, kjer točijo pivo (ja, res!). Skratka, infrastruktura za popoln koncert je zagotovljena.
Oder so otvorili domačini Darkfall. Klasika - organizatorji so jim nalašč znižali glasnost, kvaliteto zvoka, celo light show je bil slab. Vse, da se izniči možnost, da bi nepomembna peterica prekosila mogočne Göteboržane. A publika je vseeno pozdravila njihov nastop! Za razliko od Slovenije gredo ljudje, raje kot pred klub na cigaret, poslušat, kaj ponujajo predskupine. Dobro vzdušje v dvorani je domačinom na odru vlivalo upanje in elan. Morda tudi zato, ker je bilo občinsto sestavljeno iz visokega deleža žensk. Pravi kraj in pravi trenutek, da so Darkfall na odru dokazovali svojo možatost - udarni thrash-death komadi so se vrstili en za drugim. Približno polurni set je minil (pre)hitro, treba je bilo narediti prostor za Tristanio.
Luči se ugasnejo, simfonični intro. Vse, kar se je videlo, je bilo belo ime Tristania na črnem ozadju. Na odru se je pojavila četverica, začela se je akcija. Norvežanov nisem poznal, zato sem mislil, da so oder zavzeli že vsi člani ter da je kitarist hkrati pevec. Vokal mi je bil všeč, tisti death metal growl, s katerim ne moreš zgrešiti. A po nekaj taktih pride na oder še Mariangela Demurtas in začne peti. Okej, logično, zdaj razumem, zakaj so simfonični metal, si mislim. Čakalo me je še eno presenečenje, namereč moška protiutež Mariangeli, pevec Kjetil Nordhus. Vokalov torej polna skleda, celo basist Ole Vistnes je ob priložnosti prispeval ton ali dva v mikrofon. Le kitaristka Gyri se je sramežljivo skrivala na levi strani odra, varna pred dosegi žarometov ter predana igranju. Zaradi tega sem se moral precej namučiti, da sem posnel kakšno (dobro) fotko z njo. Kdo ve, morda pa je bila njena statičnost le del šova. Težko bi se bilo publiki odločiti, kam gledati, če bi hkrati noreli vsi na odru. V našem primeru je bila odločitev jasna - vlogo front(wo)mana je prepričljivo igrala Mariangela, neprestano je skakala, čupala, migala. Pri tem si je pomagala z garderobo, no, vsaj z moške strani. Težko nisi opazil tatuja na nogi, ki se je skrivnostno nadaljeval pod krilo. Prvi vtis je, pravijo, tisti, ki šteje. Da nikoli ne dobiš druge priložnosti, da bi ga popravil. Name so naredili Tristania dober splošen vtis, igrali in prepevali so dobro, nisem gledal na uro (glede na to, da nisem ravno ljublitelj simfoničnega metala), kdaj se bodo pobrali z odra, nasprotno - še nekoliko hitro so zaključili, se mi je zdelo, svoj približno enourni (?) nastop.
Na oder se je spustilo platno. Normalno, projekcije bodo, saj se spomnim, da so Dark Tranquillity že v Ljubljani za svoj dvajseti rojstni dan (2010) imeli za vsako pesem svoje animacije. Po mojem mnenju je to dober pripomoček h glasbi, saj daje poslušalcu še vizuelno sporočilo, kaj je skupina želela s pesmijo povedati. Ustvari se, enostavno rečeno, posebno vzdušje. Ravno zaradi tega so Pink Floyd dosegli svoj renome. V trenutku so se pojavili na odru vsem dobro znani Švedi in začela se je temna pomiritev. Naštel sem le pet ljudi, in še za tiste, ki sem jih videl, sem potreboval nekej trenutkov, da sem jih prepoznal. Kitarista Henriksson in Sundin sta spremenila stil. Prvi je izgubil dolge blond dreadlocke, drugi pa črno pobarvane lase. Pevec Mikael Stanne je ostal prepoznaven, poleg klaviaturista in bobnarja, ki sta se (nerazpoznavno) skrivala vsak za svojim inštrumentom. Ne duha ne sluha o basistu. O eni stvari pa nisi mogel dvomiti - da so Švedi. Ko si slišal glasbo ni bilo več dvoma, kdo igra - Dark Tranquillity! Profesionalen nastop, ni kaj za dodati, triindvajset let izkušenj na odrih prispeva svoje. Kot sem že omenil na začetku, mi je tekom koncerta postalo jasno, zakaj so spremljevalci turneje World Construct ravno simfoničarji Tristania. Izbor pesmi Dark Tranquillity je bolj »melodičen« kot »death«. V novejših albumih Stanne pogosteje uporablja čist vokal, tudi dinamika pesmi je upočasnjena, tako da je celoten set zvenel bolj epsko. Pogrešal sem hitrejše pesmi tipa The New Build in kaj iz železnega repertoarja. Na to tematiko je Stanne publiki rekel, da želijo poskusiti igrati kaj novega, ne vedno istih pesmi na istih prizoriščih. Ker je letos dvajseta obletnica albuma Skydancer, je častno mesto med setlisto našla pesem s tega albuma, A Bolt of Blazing Gold, kjer je na oder na pomoč priskočila Mariangela. Ostala je še naslednjo pesem, The Mundane and the Magic. Ja, zdaj ima smisel izbor Tristanie. Publika je to spremembo sprejela z navdušenjem, kljub temu so želeli vplivati na setlisto s kričanjem »Undo control, Undo control!«, a niso bili uspešni. Koncert je minil v nadrealističnem stilu, ljudje s(m)o zaman čakali na pospešen tempo.
Setlista Dark Tranquillity: The Science of Noise, White Noise/Black Silence, What Only You Know,The Fatalist,The Silence in Between, Zero Distance, A Bolt of Blazing Gold (z Mariangelo Demurtas), The Mundane and the Magic (z Mariangelo Demurtas), Punish My Heaven,The Wonders at Your Feet, Indifferent Suns, Iridium, Terminus (Where Death Is Most Alive), State of Trust, Endtime Hearts, ThereIn, Misery's Crown, Uniformity
Stanne je večkrat ponovil, da je Orpheum njegovo najljubše prizorišče. Po koncu koncerta sem ga razumel. Odličen večer, pohvale vsem trem nastopajočim. Na tem mestu bi se zahvalil še kolegu Helblu, da je posodil fotoaparat. Si bo (poleg vas, bralcev, seveda) lahko vsaj ustvaril vtis o dogodku, če se ga že ni mogel udeležiti.

SORODNE VSEBINE:
2. 5. 2013Dark Tranquillity / Novice
1. 3. 2007Tristania / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana