Drugi dan, drugi dežurni novinar. Ponudba je bila velika, pokrivanj tudi nekaj, izbral sem pa teh šest bandov:

17.15–18.05 Akhlys
18.35–19.30 Anaal Nathrakh
20.00–21.00 Schammasch
20.10–21.00 Soulburn
21.30–22.40 The Kovenant
23.10–00.20 Katatonia

Akhlys na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Akhlys so mi poznani od letošnje edicije Beyond The Gates dalje. Možakarji z maskami so mi ostali v spominu kot ultra hitri in umazani, kar pa ni ustrezalo sliki, ki sem jo dobil v Eindhovnu. Po nedavni izkušnji vem, da je bilo za to krivo slabo ozvočenje v Bergnu. »Eksoti« so poskrbeli za dvig preštevilnih pametnih telefonov in pri tem ponudili svojevrsten black metal, ki temelji na eni strani (beri: ritem kitari in bobnih) na težkih, globokih tonih in na drugi strani (beri: lead kitari) razločnih, visokih tonih, ki zavirajo hitrejši razplet glasbe, kot bi si prva stran želela. Ob povsem čistem in razločnem zvoku mi je uspelo pasti »not« in posledično brez težav razumeti čar tega banda. Visoka atmosferičnost proizvedenih viž – band je v malo več kot 45 minutah odigral samo pet komadov – zagotovo ni za tradicionalne ljubitelje črne kovine.


Anaal Nathrakh na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Glavni razlog za ponovni obisk Nizozemske so bili angleški posebneži Anaal Nathrakh. Zakaj posebneži? Ker še kolega, ki je dolgoletni ljubitelj tega banda, ni preveč prepričan, katero zvrst sploh igrajo. Jaz v tej zvezi zaupam Arhivom, čeprav se po drugi strani pridružujem mnenju, da tamkajšnji zapis »industrial black metal/grindcore« njihove glasbe tudi ne zajame v celoti. A pustimo predalčkanje. Da sem lahko znova užival v brutalnih zvokih, ki se parijo s clean vokali, je bilo doživetje, ki bi ga lahko ponovil že naslednji dan. K privlačnosti nastopa pa v veliki meri pripomore tudi glavni in najprepoznavnejši član zasedbe, Dave Hunt a.k.a. V.I.T.R.I.O.L. Dave z zvrhano mero karizme povezuje komade s humorističnimi in/ali povsem resnimi nagovori, ki so se tako ali drugače skladali s posnetki na zadnji steni odra, kjer smo lahko spremljali posnetke, kot je detonacija atomske bombe ali vojaške akcije, ter napise iz časov korone, kot je »Drink bleach!« ali »Talk means trouble. Don't talk.« Tega je bilo med enournim nastopom še mnogo, a ne pričakujte od mene, da sem jim sledil, saj sem bil preveč v glasbenem elementu. Pomembneje mi je bilo, da smo slišali komade, kot so Bellum omnium contra omnes, Obscene as Cancer, In the Constellation of the Black Widow in Submission Is for the Weak, medtem ko je Dave izpostavil komad The One Thing Needful. Tega je band prvič zaigral pred kratkim, v tej postavi pa dejansko prvič, saj je bil prvič po dolgem času spet z njim bobnar David Gray, ki je nekaj predhodnih nastopov moral izpustiti. Vzdušje je bilo ves čas koncerta odlično, Dave nas je z obratno filozofijo (»Ne pravim vam, da pridite na oder. A če boste, vam ne bo nihče branil.«) animiral k sodelovanju, za kar pa tudi nismo potrebovali dosti. Pa saj bi lahko še napisal nekaj hvalospevov, a mislim, da razumete in si znate predstavljati, kako nadodlično je bilo.


Schammasch na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Švicarji Schammasch so konkretno umirili konje, vsaj v primerjavi z Anaal Nathrakh pred njimi. Peterica iz Basla nosi maske, ki pripomorejo k ustvarjanju mističnega in ritualnega vzdušja njihovih nastopov. V tem duhu se je koncert začel počasi, postopoma so se vključevali vsi instrumenti, kmalu za harsh vokalom so zazveneli tudi clean vokali, najprej samo pevca, potem še preostalih članov. Ti za Schammasch igrajo dokaj pomembno vlogo, kakor tudi besedila. Tako kot posamezni komadi so tudi ta zelo dolga. Glede na to, da je band pred kratkim izdal album številka pet, The Maldoror Chants: Old Ocean, je največ pozornosti posvetil temu, a ob tem ni pozabil na stare viže. Neposredna primerjava pesmi They Have Found Their Master z aktualnega ploščka in Golden Light z deset let starega albuma Contradiction mi je povedala, da je band ostal kralj svojega peskovnika, kjer bi mu lahko delali družbo stari pogani Falkenbach. A razumite mojo referenco zgolj kot trenutni preblisk, ki se mi je porodil med sledenjem banda, ki ga do takrat nisem ne videl ne slišal.


Soulburn na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Soulburn so Asphyx ali Asphyx so Soulburn. Najprej so bili eni, potem drugi, danes pa imamo oboje. Ker so mi bili Asphyx en dan prej všeč, sem se odločil, da zaključim druženje s Schammasch in si privoščim malo black/death dooma. Tradicionalnejši zvoki so mi povsem ustrezali, sploh zaradi dejstva, ker sem po eni uri še vedno imel v ušesih Anaal Nathrakh. V dvorano sem uletel ravno med komadom I Do Not Bleed from Your Crown of Thorns. Oh, kako prelepa besedna akrobacija.


The Kovenant na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Sredi in konec 90-ih je bil (black) metal že hiter in udaren. A njegovi različni derivati, ki so v veliki meri prihajali iz Norveške, so dosegali različne učinke, kar je bil razlog, da je bil (black) metal takrat še toliko zanimivejši. No, kaj spet bluzim? Kolega mi je v začetku tega tedna poslal posnetek nastopa The Kovenant s pripisom »Pogreb«. Sicer nisem spraševal, ali se nanaša na band ali publiko, a nekako sem vedel, kaj mi želi povedati. Tudi sam sem komaj v živo dojel, da slavni plošček Nexus Polaris le redko poseže po višjih hitrostih, medtem ko se v svojem »spacey« melodično-gotskem duhu skoraj dobesedno »sprehaja« od začetka do konca. Nexus Polaris je pravljica v duhu 1001 noči, kakršna je bila tudi oprava sopranistke Sarah Jezebel Deva, ki je odpela vse ženske vokale v živo. Poleg originalne pevke je tudi sicer na odru stala originalna zasedba, kar je pomenilo Hellhammer na bobnih, Lex Icon a.k.a. Nagash na baskitari in vokalu ter Psy Coma a.k.a. Blackheart na drugi kitari. A s tem zvezdniškega seznama še ni konec, Astennu, nekoč tudi pri Dimmu Borgir, je vihtel drugo kitaro, Sverd, nekoč tudi pri Ulver in Emperor, pa je upravljal klaviature. Pravljično glasbo so spremljali spokojni in nasmejani obrazi, čeprav dvomim, da je bila sredi Nizozemske za te kriva samo glasba. No, samo pravim. Po zaključeni pravljici je band spomnil, da njegova diskografija obsega še več albumov, tako da smo slišali Jihad – »Rammstein worship« – ter In the Name of the Future z Animatronic, medtem ko je konec pripadal otvoritvenemu komadu Towards the Crown of Nights prvenca In Times Before the Light. Celoten nastop je bil daleč od norišnice, no, pogreb tudi ni bil, je pa s tem imel eno stvar skupno: melanholične občutke in podoživljanje starih časov.


Katatonia na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Švedov Katatonia si doma ne zavrtim ravno pogosto, a albuma The Fall of Hearts, ki sem ga recenziral davnega leta 2016, pa tudi nikakor ne morem pozabiti. In tako sem upal. Upal na kako pesem s tega albuma. Predhodne setliste so govorile, da naj bi Old Heart Falls zadovoljila to moje poželenje. A do tja je bilo treba mimo aktualnega ploščka Sky Void of Stars, ki je bil najmočneje zastopan, medtem ko band ni prišel dlje v času nazaj kot do albuma Viva Emptiness iz leta 2003. Očitno bo za starejše komade treba počakati na kakšno »best of« turnejo ali jubilej izbranega albuma, kajti ta del svoje diskografije so Katatonia pokopali pod mogočnim kupom alternativnega progresivnega rock metala. A da zna biti band »grob«, izkazuje skozi besedila, saj govori recimo po pevčevih besedah komad Behind the Blood o »drinking and getting fucked up«. Bolj metalsko pa spet ne gre, pa četudi so tudi med tem komadom čupe ostale pospravljene.


In še moj kratek facit: izlet na »daljno« Nizozemsko se je znova splačal, a zdaj je napočil čas rehabilitacije in polnjenja baterij. Za naslednje leto bi moral organizator že napovedati nekaj res osupljivega, da bi se vrnil še tretjič zapored. Da je gostitelj Effenaar na silo in iz političnih razlogov odpovedal Impaled Nazarene, pa za nadaljnji razvoj koncertno-festivalske scene tudi ni najboljši znak, kar so z dvignjenim sredincem v znak podpore Fincem izrazili številni nastopajoči.

Avtorja fotografij sta Marko Faletič in Žiga Grubelnik.