Meglen in rahlo deževen dan v Ljubljani v zimskem času žal sploh ni redkost. Nekako se trudiš zbrati dovolj energije za opravljanje nujno potrebnih stvari in upaš, da jutri morda spet ugledaš sončne žarke. Čeprav me takšno vreme navadno pretirano ne navdušuje, se mi je zdelo na ta torek prav poetično. Ne ravno okuženega dežja, pač pa bolj dramatičnih dežnih kapelj smo bili (obiskovalci) deležni ob prihodu pred Kino Šiška. Sledil je hiter ogled časovnice, ki pa so ga kaj kmalu zmotili zvoki prve skladbe.

Prva se je publiki predstavila švicarska glasbena zasedba Ad Infinitum. Moram sicer priznati, da zanje do koncerta še nisem slišala in od nastopa nisem pričakovala veliko. Kljub temu sem se hitro podala po stopnicah Kina Šiške in vstopila v dvorano. Na moje presenečenje je bila dvorana dobro napolnjena in že ob prvi skladbi mi je postalo jasno, zakaj je tako. Skupina je z živahnimi melodijami, predstavitvijo novega albuma, igro luči in energičnim nastopom očarala publiko. Melodične zvoke kitar in bobnov je vokalistka Melissa Bonny pospremila z lahkotnim plesom, s katerim se je lahkotno gibala med nežnim petjem in globokimi kriki. Kljub začetni zadržanosti publike se je vzdušje že od samega začetka le stopnjevalo. Pozitivno energijo in navdušenje so opazno odražali tako gledalci kot glasbeniki. Do trenutka, ko je napočil čas zadnje skladbe, pa v dvorani ni bilo obiskovalca, ki bi lahko miroval. Sproščeno vzdušje se je nadaljevalo tudi v času težko prisluženega odmora.

Setlista Ad Infinitum: Follow Me Down, Aftermath, Upside Down, Anthem for the Broken, Outer Space, Surrender, Animals, The One You’ll Hold on To, Into the Night, Unstoppable.

Po vsem (kar se da zadržanem) plesu je prišel čas za navlažitev izsušenih grl in kratek odmor. Še preden bi lahko zares začutili utrujenost celotnega dneva, pa so v dvorano znova povabili zvoki kitar in bobnov …

Pričakovanja obiskovalcev je precej visoko postavila že otvoritvena skupina Ad Infinitum, ko je nalogo ogrevanja publike opravila več kot izvrstno. Čeprav je bila po takšnem nastopu ta že dobro ogreta, je bil to šele prvi hod glasbenega obroka. Sledil je namreč nič manj slasten drugi hod v obliki moldavske četverice Infected Rain. Kot morda namiguje že samo ime, so Kino Šiška zajeli kot vihar, odločen, da vzdušje popelje še na nekoliko višjo raven. Čeprav še vedno nekoliko sramežljivo je občinstvo počasi postajalo vse številčnejše ter bolj sproščeno in videti je bilo, kot da se sploh ni zmenilo za manjše tehnične težave. No, treba pa je priznati, da jih ni bilo tako lahko zaznati, saj jih je podporna ekipa hitro odpravila, ne da bi pri tem zmotila nastop. Vzajemno navdušenje publike in glasbenikov je bilo tudi izraženo brez sramu, saj je četverica večkrat omenila, da se rada vrača v naše kraje. Morda v zameno za lepe besede, trenutni vzgib ob prihajajočem valentinovem ali pa odkrito občudovanje skupine in željo po majhnem darilu, pa je bila iz prve vrste ponujena vrtnica.

Poplesavanje in poskakovanje zadovoljne množice je vokalistka Lena Scissorhands (Elena Cataraga) občasno še spodbudila z uporabo poziva »skačite« (v slovenskem jeziku), na katerega se je zabave željna množica vedno pozitivno odzvala. Nekaj skladb pred koncem pa je celotno dvorano za trenutek ustavila in posedla. V nekaj trenutkih, potrebnih za nekaj stoglavo množico, da izpolni poziv in sede na (že precej od piva omočena) tla, je bilo mogoče čutiti napetost. Energija in želja po gibanju sta se kopičili v prav vsakem obiskovalcu. Ko je v dvorani sedel še zadnji upornik, je bil čas za prav tisti kitarski solo, ki smo ga vsi čakali, in v trenutku se je vsa publika pognala v zrak. Sledila sta vse bolj sproščen ples in skakanje obiskovalcev, nato pa, kot bi mignil, zadnja skladba programa. Po besedah Lene jo običajno pospremi circle pit, vendar se teren ni zdel primeren. Za vse tiste, ki poznate prizorišče Kina Šiške, veste, da teren zaradi stopnic ni ravno idealen. Tega se je zavedala tako skupina kot tudi množica, ki je to dejstvo ni odvrnilo. Z besedami »fuck the stairs«, ki jih je bilo mogoče slišati iz osrednjega dela dvorane, se je v trenutku pojavil circle pit. Žal pa se tudi v tako pozitivno razpoloženem občinstvu pogosto najde kakšna oseba, ki ji očitno ni mar za počutje soljudi. Pravila normalnega in sprejemljivega vedenja so jim očitno tako tuja, da s poseganjem v tuj osebni prostor pustijo grenek priokus. Neprimerno dejanje ni šlo mimo neopaženo. Ob koncu skladbe je tako Lena omenjenemu posamezniku namenila nekaj ostrih besed, ki jih je množica pospremila z aplavzom odobravanja.

Uf, če se za trenutek ustavim, moram priznati, da se je zdel večer že kar pester, še preden je sploh nastopil glavni akter dogodka. Po kratkem odmoru in počitku za od skakanja utrujene noge je napočil čas, da se še enkrat podam v dvorano. Na tej točki nas je do začetka spektakla ločilo le še nekaj minut in dvorana je bila napolnjena že do zadnje špranje. Oder so krasili instrumenti, katerih številčnost bi lahko zadovoljila potrebe manjšega orkestra, in v ozadju je bila izobešena naslovnica zadnjega albuma Ànv. Na tej točki pravzaprav zares ne vem, kaj naj rečem drugega kot: švicarski Eluveitie so nastop začeli v slogu in občinstvo ni moglo skriti navdušenja. Že ob prvih zvokih violine in kitar je nastal moshpit, ki se je le redko umiril. Prav te redke trenutke počitka za nadobudne in energije polne udeležence raznovrstnih »pitov« so predstavljale le počasnejše skladbe iz glasbenega opusa švicarskih pionirjev. No, bolj ko razmišljam o dogodku, bolj se mi zdi, da so bile prav te skladbe in nagovori Chrigela Glanzmanna strateško razporejeni po časovnici točno z namenom počitka. Z glasbenim programom so nas popeljali skozi dve desetletji ustvarjanja in zgodovine.

Seveda pa doživetje ne bi bilo čisto pravo brez hitov, kot so A Rose for Epona, Ategnatos, The Call of the Mountains, Inis Mona in mnogi drugi. Inis Mona je kot zaključna skladba dogodka premaknila tudi zadnjega statičnega opazovalca. Z nasmeški na licih in spremljevalnim petjem iz grl navdušenega občinstva so se tla dvorane še zadnjič v večeru zatresla pod plesnimi koraki. Zdelo se je celo, kot da je publika ves večer čakala prav na ta trenutek in končno zares zaživela. Na tej točki je skušnjava tudi zame postala prevelika, zato sem se kljub stopnicam tudi sama podala v moshpit. Tako fenomenalni energiji se pač ni mogoče upreti.

Setlista Eluveitie: Ategnatos, King, De Ruef vo de Bä, Deathwalker, Quoth the Raven, The Slumber, Worship, Artio, Epona, A Rose for Epona, Ambiramus, Havoc, Thousandfold, Breathe, Helvetios, Rebirth, Inis Mona.