REPORTAŽE

9. 6. 2006

Gods Of Metal 2006

Jezero Idrascolo, Milano, Italija / 3. 6. 2006

Največji italijanski metal festival Gods Of Metal letos praznuje jubilejni deseti rojstni dan. Okrogle obletnice je seveda potrebno dostojno proslaviti in deseta izvedba festivala je bila nekaj posebnega ter se je razlikovala od prejšnjih. Gods Of Metal je skozi svojo zgodovino doživel različne izvedbe, od eno do dvodnevnih, selil se je po različnih lokacijah v Milanu, od koder se je preselil v Bologno, letos pa se je vrnil v Milano in sicer na lokacijo ob jezeru Idrascolo, ob letališču Linate na vzhodnem delu Milana. Festival je bil prvič razpotegnjen na štiri dni in bil po dnevih nekako tematsko razdeljen, razporeditev pa je bila malce nerazumljiva. Festival se je začel v četrtek in prvi dan je bil s headlinerji Venom ter Opeth, Down, Testament, Nevermore, Sodom, Amorphis, Caliban (zadnji trenutek so zamenjali Dimmu Borgir) tudi »najtrši dan«. Drugi dan je bil povsem italijansko obarvan z vsemi možnimi domačimi bandi a la Strana Officina, Vision Divine, Domine, Necrodeath, Stormlord, White Skull itd. Prav ta italijanski dan pa je verjetno mariskoga odvrnil, da bi se v Milano odpravil za vsaj dva dni (petek, sobota), kar bi recimo storil v primeru, da bi italijanski bandi nastopili prvi dan. Sobota je bila »hard rock 'n' rollersko power metalska«, nedelja pa čisto pisana z več alternativnimi zasedbami (Alice In Chains, Korn, Stone Sour), tremi heavy metal (Hellfueled, Benedictum, Dragonforce) ter headlinerji Axlom in prijatelji oziroma Guns N' Roses. Terminsko in glasbeno je bil Gods Of Metal za nas najprivlačnejši v soboto in tako smo se (tik pred zdajci) tudi le za ta dan odločili za pot v Milano.
Na srečo italijansko prestolnico mode ni dosegel jesenski konec maja in začetek junija kot pri nas; Milano je bil že čisto poleten, prijetne jutranje temperature in oblačno vreme je kmalu zamenjalo poletno sonce in vročina. S tega vidika je bila letošnja lokacija definitivno bolj prijazna od lanske. Razen pod odrom se je bilo na večjem delu prizorišča moč skriti pred sončnimi žarki v prijetno senco dreves ali šotora s hrano in pijačo. Tudi sama infrastruktura je bila letos veliko prijaznejša, z zadostnim številom WCjev in grajenih sanitarij, bolj urejenim načinom naročanja hrane in pijače (ki je bila tradicionalno pasje draga – 5 Eurov za 4 dcl piva), v tej vročini pa je bila za osvežitev najbolj dobrodošla dobrina pitna voda ob sanitarijah. Praktično edina zadeva, pri kateri se je obiskovalcu kolcalo po Bologni, je bila lokacija odra in prostor pod njim. Arena v Bologni je s tega vidika definitivno eden najboljših možnih festivalskih prostorov, tu pa je bil prostor malo večji od recimo Party Stagea v Wacknu, od mešalnega stolpa naprej pa skoraj ni bilo mogoče več normalno spremljati dogajanja na odru.
Za soboto in nedeljo je organizator pod odrom pripravil ograjen prostor za 3.000 obiskovalcev, možnost za dostop tja pa je bila dodeljena po načelu kdor prvi pride, prvi melje. Kdor je torej želel dobiti zapestnico za dostop na ta del, je moral priti tja med prvimi. In ta prostor je bil lepo napolnjen že ob deseti uri dopoldan, ko se je sobotni del festivala začel s Švedinjami Crucified Barbara. Za moški del občinstva je bilo to definitnivno najprivlačnejših trideset minut dneva in kljub temu, da je le malokdo do sedaj poznal njihovo glasbo so blondinki, črno in rdečelaska vzbudile veliko zanimanja, kar je bilo kasneje vidno tudi na množičnem obisku njihovega meet & greeta. Crucified Barbara so predstavile svoj solidni, metalsko obarvani rock 'n' rollovski prvenec In Distortion We Trust, njihov nastop pa je bil tako nekako prikupno zmeden. Bobnarka se je ob prihodu na oder najprej usedla za napačne bobne, med nastopom so imele nemalo tehničnih težav, ena za drugo so hodile zadaj k tehniku in skoraj pol enega komada sta odigrali le bobnarka ter vokalistka/kitaristka. Vse te težave pa so prenašale s pravo mero humorja. Tudi med komadi so ena čez drugo nagovarjale publiko, nazdravljale s pivom, kar je izpadlo prav simpatično. A pri njih ni samo izgled, punce vedo, kaj je rock 'n' roll.
Set lista Crucified Barbara: Play Me Hard (The Bachelor's Guitar), Going Down, I Need A Cowboy From Hell, Bad Hangover, In Distortion We Trust, Loosing The Game.
Ob enajstih se je s Sonata Arctica začel sedemurni melodični power metalski paket, v katerem se je praktično dalo videti vse najboljše, kar trenutno ponuja Evropa (ta dan so manjkali še Dragonforce) na tem področju. Finski mladeniči trenutno v živo predstavljajo najnovejši live izdelek For The Sake Of Revenge, njihova popularnost v Italiji pa je na dosti višji ravni od prvih nastopajočih. Vzkliki »Sonata, Sonata« so se pojavili še pred prihodom zasedbe na oder, ob njihovem začetku pa so se že začeli prvi mosh piti. Tako je, v Italiji se mosha tudi na Sonata Arctica. Finci so z leti krepko izboljšali svoj nastop, vendar kot se je izkazalo tekom dneva, jim do najboljših manjka še veliko. Nastopajo še premalo kompaktno kot celota, kar na malem odru še ni tako očitno kot tu na velikem, vsak igra še bolj zase. Vokalist Tony (z obupnim okusom za oblačenje) je suvereno vodil nastop banda, slabše od rok mu je šlo petje, njegov vokal je bil brez prave moči, pri kontaktu s publiko je imel dobro pomoč v zabuhlemu (alkohol že kaže posledice) kitaristu Janiju, medtem ko je bil predvsem basist Marko bolj statičen, kar pa je že v njegovi navadi. Kar se tiče set liste so presenetili z 8th Commandment, ki je razen na kakšnih headlinerskih nastopih že kar nekaj časa, sploh pa na festivalih, niso igrali. Njihovo že tradicionalno vključevanje znanih hitov pa sta tokrat predstavljala krajši izsek iz Die With Your Boots On ter ob zaključni vodkini pesmi še Smoke On The Water. Za fante je bilo to nekaj srednjega, doživeli smo jih že v boljši in v slabši luči.
Set lista Sonata Arctica: Misplaced, Black Sheep, Blinded No More, 8th Commandment, My Land, Don't Say A Word, The Cage, Wodka Song.
Če Fincem še manjka, se za Edguy to že ne bi moglo več trditi. Tobias Sammet in njegova kompanija v živo enostavno »kick ass« ter znova in znova dokazujejo, da sodijo med najboljše koncertne power metal bande. V prvi vrsti zato, ker imajo na odru nespornega leaderja »Hellfire« Tobija, ki s svojim zabavnim, energičnim, odštekanim, a simpatičnim nastopom gladko pospravi v žep mnoge bolj izkušene frontmane. Tobi ni mogel iz svoje kože in je s plezanjem ponovno preizkušal trdnost odrske konstrukcije, na odru uprizoril nekaj gimnastičnih trikov ter iz ust spustil nekaj njegovih tipičnih: »Naredite nam uslugo in kupite naše albume... sedaj kričite kot da smo AC/DC, sedaj kot da smo Metallica, sedaj pa kot da smo... Edguy«. K enemu najboljših nastopov dneva je svoj del dodala tudi ostala ekipa, v bistvu so Edguy na odru zelo uigran tim z odlično vodjo. Dvignili so Milano na noge, med Mysteria je padel obvezen mosh, kot ponavadi pa je bilo najbolj burno med njihovim največjim hitom King Of Fools. Super že sedaj, sledijo pa še festivali z njihovimi daljšimi nastopi; ta je bil odločno prekratek. Po Edguy pa je svojih pet minut na odru dobil starejši menih s sivo brado, taisti možakar, ki je odprl lanskoletni festival.
Set lista Edguy: Lavatory Love Machine, Babylon, Tears Of A Mandrake, Sacrifice, Mysteria, King Of Fools, Vain Glory Opera.
Verjetno je Italija še edina država v Evropi, kjer bi Edguy nastopali pred Angro. Ti imajo tu od nekdaj poseben status, Kiko Loureiro je v očeh Italijanov pravi kitarski bog in verjetno se tu bandu na popularnosti še najmanj pozna konkretna zamenjava zasedbe pred leti. Po Edguy se je pod odrom dodobra izpraznilo in ob začetku nastopa Brazilcev je bilo v ograjenem prostoru presenetljivo malo ljudi. Sčasoma se je le začelo polniti, a publika je prvi del nastopa bolj kot ne spremljala statično in zmajala z glavo. Vzrok je bil v katastrofalnem zvoku, tako katastrofalnem, da so bile že pesmi skoraj težko prepoznavne, nisem si mogel predstavljati, da lahko njihova klasika Nothing To Say v živo zveni tako obupno kot je tokrat. Band se je sicer trudil, a že na obrazih se jim je videlo, da je stanje na odru vse prej kot dobro in da so od Italijanov navajeni malo drugačnega odziva. Začetek mogočnega brazilsko obarvanega folk epa Carolina IV je bil še čisto neprepoznaven, potem pa so se težave na srečo le uredile, normalno se je slišalo klaviature, Italijani so lahko občudovali vragolije svojega »boga« in njegovega soborca Rafaela, le Eduardov vokal je še malo šepal. Za težave v prvem delu so se na pravi način oddolžili z odličnima izvedbama naspidiranih himen, Carry On in Nova Era. Slab začetek, dober konec!
Set lista Angra: Deus Le Volt (intro), Spread Your Fire, Waiting Silence, Nothing To Say, Carolina IV, Angels And Demons, Rebirth, Carry On, Nova Era.
Naslednji trio nastopajočih je bil identičen temu festivalu leta 1998, le da si je trio Gamma Ray/Stratovarius/Helloween takrat sledil v nekoliko drugačnem zaporedju. Sicer to ni šport, a če zaplujemo malce v te sfere, bi lahko rekli, da se na Gods Of Metal razmerje sil v tem slabem desetletju praktično ni spremenilo; »zmagovalci« tega »troboja« so bili ponovno Kai Hansen in njegovi Gamma Ray. Seveda tu ne gre za nikakršno tekmovanje, ni mišljeno vzpostavljanje nikakršnega rivalstva, tudi ostala dva banda sta bila odlična, a dejstvo je, da so Gamma Ray bili power metalski vrhunec festivala. Že tako ali tako so Gamma Ray hvaležne stranke na vseh festivalih, Italijani pa še posebej »palijo« na njih. Ni govora, da bi kdaj kaj zamočili. Ekipa (v zadnjem času okrepljena s klaviaturistom Eerom Kaukomiesom iz finskega Gamma Ray tribute banda) je enostavno predobra, preveč izkušena, že predolgo skupaj in ničesar ne prepušča naključju, da bi se ji zgodilo kaj takega. Gamma Ray so imeli najintenzivnejši mosh festivala, to so »živali« (občutek sem imel, da so na odru Slayer), kadilo se je, da skoraj ni bilo za dihati, vzdušje je bilo enkratno, kar pa je bilo glede na set listo čisto razumljivo. Vrh njihovega nastopa je predstavljal zadnji del s Helloween medleyjem, ki je bil tokrat sestavljen iz Ride The Sky, Future World, I Want Out in je bil totalno old-school Helloween, ter seveda njihov naj komad vseh časov, Rebellion In A Dreamland.
Set lista Gamma Ray: Gardens Of The Sinner, Man On A Mission, New World Order, Fight, Blood Religion, Heavy Metal Universe, Ride The Sky / Future World / I Want Out, Rebellion In A Dreamland.
6. junij 2004, Gods Of Metal, Bologna: na odru vsak zase stoji pet možakarjev in bolj na silo kot ne igra oziroma odšteva minute na enem zadnjih koncertov poslovilne turneje. 3. junij 2006, Gods Of Metal, Milano: na odru ti isti možakarji (z eno zamenjavo) polni zanosa, energije in kot prava ekipa igrajo enega svojih boljših festivalskih nastopov. Govora je seveda o Stratovarius in njihovem ponovnem vstajenju. Če je bilo že na turneji s Hammerfall očitno, je zdaj še bolj na dlani, da Stratovarius doživljajo svojo drugo pomlad; vsaj kar se tiče nastopov v živo. Upajmo, da pride še studijska. Ne spomnim se, da bi kdaj videl na odru tako sproščene, igranja željne Stratovarius kot tokrat. Tudi medsebojne komunikacije je bilo polno, band je bil odlično razpoložen, še Tolkki nasmejan, kot ga redko vidiš, Jens je bil čisto v elementu, v primerjavi z Jarijem pa je njegova zamenjava na bassu Lauri že tako ali tako kot noč in dan, kar se tiče samega performansa. Kot je bil osvežilen njihov nastop, smo bili osvežitve deležni tudi v set listi v obliki A Million Light Years Away in Phoenix. Slednja je tu in tam še našla prostor v njihovem setu, prva pa že dolgo ne. Zaradi tega je v uro dolgem nastopu morala odpasti kakšna druga stalnica, a šlo je tudi brez Forever Free in predvsem balade Forever, kar si skoraj ni bilo za predstavljati.
Set lista Stratovarius: Hunting High & Low, Paradise, A Million Light Years Away, Speed Of Light, Kiss Of Judas, Eagleheart, United, Phoenix, Black Diamond.
Deset minut čez peto uro popoldan je prišel čas še za zadnje predstavnike melodičnega power metal bloka, Helloween. »Pumpkini« so v Milanu začeli s festivalskim delom turneje za tretje Keeperjevo nadaljevanje, The Legacy. Kot v Ljubljani so tudi tu odprli nastop z daljšim epom The King For A 1000 Years, kar je sicer dokaj neobičajen komad za začetek. Nekaj podobnega kot za Stratovarius velja tudi za Helloween, ki sedaj v spremenjeni postavi na odru delujejo dosti bolj kot prava ekipa z večjim elanom in željo po igranju; že z obrazov je moč razbrati veselje do igranja na odru. Deris, Grosskopf in Gerstner že tako ali tako, tu pa je bil še Weikath presenetljivo aktiven in agilen in ne le zakopan na mestu s prižgano cigareto, kar se je tudi že dogajalo. Tudi Deris ja skrajšal dolgovezenje med komadi, zelo pa se je izkazal s svojo vokalno predstavo, ki je bila ena njegovih boljših. Svojo predstavo so Helloween popestrili z napihnjenima bučama ob obeh straneh odra. Manj presenečenj od samega nastopa je ponudila predvidljiva set lista, ki je bila mešanica starih hitov in novejšega materiala.
Set lista Helloween: The King For A 1000 Years, Eagle Fly Free, Hell Was Made In Heaven, A Tale That Wasn't Right, Mr. Torture, If I Could Fly, Power, Future World, Mrs. God, Dr. Stein.
Po Helloween je sledil prvi množični odhod obiskovalcev festivala. Po svoje je bilo to tudi razumljivo, kajti power metalcem je bilo sedem ur programa zagotovo dovolj za potešitev želja. Sprememba je bila več kot dobrodošla in boljšega nadaljevanja si skoraj ne bi mogli predstavljati. »It was time for rock 'n' roll, for Lemmy & the boys«. Motörhead so tako kot velik del prej nastopajočih redni gostje na Gods Of Metal, ki je poleg Češkega Masters Of Rock verjetno festival z najbolj ponavljajočimi se bandi. Zakaj Motörhead tako pogosto na Gods Of Metal? Zato, ker so pač vedno eden od vrhuncev, če ne celo čisti vrhunec festivala (2001) in tudi sedaj ni bilo nič drugače. Huda vročina in naporen dan sta bila verjetno vzrok, da vzdušje ni bilo tako fantastično kot kdaj prej tu, publika je bila že malo »zdelana«, zato sta Lemmy in Phil morala fane občasno vzpodbuditi, naj bodo glasnejši. Vseeno pa se je po Gamma Ray zaradi intenzivnega moshanja in prahu spet komaj dihalo. Z izjemo Mikkeyja, ki je imel nenehno težave s čvrstostjo postavitve bobnov in jih je na koncu tudi pol podrl, sta bila ostala dva vseskozi odlično razpoložena in sta tudi z obnašanjem dajala vtis, da sta dejansko največja carja rock 'n' rolla (seveda to velja tudi za Mikkeyja). Malo po italijansko, malo po špansko, Lemmyjevi s ščepcom sarkazma obarvani nagovori so genialni, kot je bil tudi njihov nastop. Ta je bil sestavljen iz kopice obveznih klasik, dveh novejših komadov z albuma Inferno, z Love Me Like A Reptile, I Got Mine, Just 'Cause You Got The Power in tudi Dancing On Your Grave pa so pripravili nekaj pravih presenečenj. Resnično carsko.
Set lista Motörhead: Doctor Rock, Stay Clean, Love Me Like A Raptile, Killers, Metropolis, Over The Top, No Class, I Got Mine, In The Name Of Tragedy, Dancing On Your Grave, Just 'Cause You Got The Power, Going To Brazil, Killed By Death, Ace Of Spades, Overkill.
Za Def Leppard se je že dalj časa napovedovalo, da naj bi igrali na poletnih festivalih in letos se je to končno le zgodilo. A evropskim fanom niso ponudili kaj dosti priložnosti za ogled, eden največjih britanskih hard rock bandov je še vedno daleč največji v ZDA, kjer so veliko pogosteje gostje koncertnih odrov kot na stari celini. Sledenje karieri Def Leppard pri meni je nekako zamrlo z albumom Adrenalize, zato je pri ogledu njihovega nastopa veljal moto »pustimo se presenetiti«. Skozi sam nastop je bilo več kot očitno, da gre tu za velik band, ki je prodajal albume v večmilijonskih nakladah, Def Leppard so imeli izredno zvočno kuliso, band je bil odlično uigran, imeli so prefinjeno dodelan nastop, v celem dnevu so delovali najbolj kompaktno, tudi set lista je bila zelo dobro izbrana. Pretežno so igrali hite iz obdobja od High 'N' Dry preko Pyromania, Hysteria do Adrenalize albumov, s tremi pa so predstavili tudi najnovejši album priredb,Yeah!. Repertoar je bil čisto rockersko obarvan, na srečo ne igrajo pop balad, čeprav se Love Bites niti slučajno ne bi branil. Da so Def Leppard glasbeno bolj umirjeni od ostalih nastopajočih se je videlo tudi pri odzivu publike, ki je v glavnem temeljil na (bučnem) aplavzu po odigranih in občasno tudi med samimi komadi. Tudi ograjen prostor pod odrom je bil opazno bolj prazen kot do tedaj. Tukaj se je poznalo, da so sem pustili le prvih 3.000 z zapestnicami, nemalo teh pa je bilo power metalcev, ki so medtem že zapustili prizorišče. Lahko jim je žal, Def Leppard se je definitivno splačalo pogledati.
Set lista Def Leppard: Hell Raiser, Rock! Rock! (Til You Drop), Hign 'N' Dry (Saturday Night), Let's Get Rocked, Hanging On The Telephone, Make Love Like A Man, Promises, Hysteria, Let It Go, Rock On, Rocket, Photograph, Armageddon It, Animal, Rock Of Ages, Pour Some Sugar On Me.
Takoj po odhodu Def Leppard se je iz zvočnikov zaslišal glas Joey DeMaia, ki bi se sicer glede na predhodno napoved moral pojaviti na odru. Joeyja je bilo v zadnjih letih na festivalih že tako ali tako več videvati kot napovedovalca ali karkoli je že bil, kot v vlogi basista pri Manowar. No, tokrat se ni prikazal, le slavnostno je napovedal, da bodo prihodnje leto Manowar še četrtič kot headlinerji nastopali na Gods Of Metal in to s posebnimi gosti Rhapsody ter Holly Hell. Joeyjev govor se je končal s stavkom, da se bo s tem začela nova era v zgodovini heavy metala. Karkoli naj bi že to pomenilo, naj si vsak poizkuša najti svojo razlago.
Za konec še Whitesnake. Pred slabim desetletjem se je David Coverdale poslavljal od fanov na turneji po izidu albuma Restless Heart, na srečo pa le ne dokončno in po velikem povratku se band sedaj prvič predstavlja na evropskih festivalskih odrih. V bistvu pa je bore malo festivalov, kjer Whitesnake letos ne nastopajo v vlogi headlinerja, tako da se skoraj gotovo še srečate z njimi, če ste jih tukaj zamudili. Poleg Davida trenutno zasedbo sestavljajo stari znanec Tommy Aldridge za bobni, novinec Uriah Duffy na bassu, Timothy Drury za klaviaturami ter kitarski dvojec Reb Beach (ex- Dokken/Winger) / Doug Aldrich (ex- Dio), ki je zasedel Vandenbergovo mesto blondinca v zasedbi. Glavna vloga uro in pol dolgega nastopa je seveda pripadla Coverdaleu, največjemu šarmerju v zgodovini hard rocka, ki še danes več kot prepričljivo igra vlogo zapeljivca na odru: »Oh, baby, baby, mmm, baby, oh...«. Težko bi našli rock/metal band, ki ima večkrat v naslovih skladb besedo »love« kot Whitesnake, a v Milanu se ni zganjala le romantika, tam se je na Davidovih krilih tudi pošteno rockalo in to že takoj na začetku z Burn (Deep Purple), v katero so vključili tudi del Stormbringerja. Slide It In, Love Ain't No Stranger, Is This Love, Ready An' Willing, same hard rock klasike in čas je bil za Dougovo solo točko. Ni ga David zaman vzel v svoj band, Doug je briljiral cel večer, med Crying In The Rain pa je s svojim tradicionalnim solom, ki ga del odtolče z rokami, za bobni navduševal še Tommy. Ob teh daljših solo točkah in še Ain't No Love In The Heart Of The City je redni del kar prehitro minil. Pri Here I Go Again, čakanju na dodatek in še posebej na koncu pri Still Of The Night bi pričakoval še burnejši odziv s strani publike, a zgleda, da je naporen, vroč dan pustil posledice. Hja, »bela kača« ima še vedno strupen ugriz, ki ga bo tekom poletja še moč občutiti. Festivalska sezona je odprta...
Set lista Whitesnake: Burn/Stormbringer, Slide It In, Love Ain't No Stranger, Is This Love, Ready An' Willing, Guitar Solo (Aldrich), Crying In The Rain, drum solo, Ain't No Love In The Heart Of The City, Fool For Your Loving, Here I Go Again, Take Me With You, Still Of The Night.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
31. 7. 2006Masters Of Rock 2006 / Reportaže
20. 7. 2006Bang Your Head 2006 / Reportaže
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana