Greg Black & The Bad Notion
TrainStation SubArt, Kranj, 7. 3. 2026
Objavljeno 12. 3. 2026

Na prvo marčevsko soboto so se v kranjskem Subartu ustavili Greg Black & The Bad Notion – ljubljanska blues rock zasedba.
V ekipi smo seveda odprli vprašanje, če tak event želimo ali celo smemo ovekovečiti v besedi. Paranoid Pero si na primer rad nadane majico »Keep your folk out of my metal«, kar namiguje na težnjo po žanrski čistosti, kar lahko razumem in podpiram – ker smo metal portal in ne »everything goes« portal.
Ampak! Pri dotičnem primeru vztrajam. Vsaj dva člana v triu sta z metalom tesno povezana, bobnarja Boruta Rampiha poznamo iz zgodnjih časov Eruption, nazadnje se jim je na odru za eno pesem pridružil decembra prejšnje leto v sklopu praznovanja dveh polnih dekad delovanja. Vodilni član banda Grega Smola pa je v prejšnjem letu odigral kar nekaj nastopov s heavy metal zastavonošami SkyEye. V preteklosti se je bandu Bad Notion na drugi kitari pridružil tudi Andrej Blatnik (Ophidian/Ambra), informacijo sem izbrskal od njega osebno tega dne v publiki.
Torej, rock blues, od metalcev metalcem, tako opravičujem pojavnost teksta na dotičnem portalu. Kot neke vrste ekskurzija v druge vode, da bi scena, ki za seboj skrbno zapira vrata pred patogenimi tujki, vseeno ujela kakšne organizme in jih fermentirala v ugodno kulturo. Vsi člani so namreč virtuozi, ki so z avtistično rigoroznostjo do potankosti naštudirali svoj inštrument. Pravzaprav je analogija napačna. Gre za starejšo zvrst, iz katere se je metal razvil, nekakšna predmetalska tvar, materija brez katere ni nadaljnjega življenja, kot ga poznamo. Spomnimo, Black Sabbath so začeli kot polka tulk blues band.
Vrata kluba so se odprla obiskovalcem ali bolje rečeno hladni sapici namesto njih, okoli devete ure zvečer in vse do najavljenega nastopa ob desetih ni delovalo, da bi se lahko nadejali kakšnega življenja. Tik pred začetkom pa se nas je le zbralo za en razred, iz preddverja poročajo o nekih 40 obiskovalcih skupaj z guest listo, kar je za zvrst, ki nima tako močne scenske prisotnosti, kot jo ima metal, solidno. Prejšnje leto se je odvil sklop podobnih dogodkov pod imenom Triola, od katerih je bil približno tak obisk na Moonlight Sky, vse drugo pa je še precej bolj klavrno obiskano, obiskovalce se štetje na prste. Publika se je spočetka zbrala okoli od odra oddaljenih miz, band pa je že z uvodnimi toni prebil napetost, tako da je nekaj ljudi zakorakalo vse do šeste ploščice ali še čez, v teritorij fotografov.
Band se je tega dne rahlo zaznavno zmačkano vračal iz 400 km oddaljenega avstrijskega Ennsa pri Linzu, kjer so začeli letošnjo razkosano promocijsko turnejo za ploščo Brewing My Storm. Ta je izšla prejšnje leto in bila za »en k***c« spletno promovirana, ob iskanju spletnega poslušanja sem naletel le na kancerogene pretočne platforme, ki pa se jim ne bom priklonil z logiranjem in s tem vstopil v sistem izčrpavanja glasbenikov za dobičke vlagateljev. Bandcamp, prosim.
Oder je bil ob le treh glasbenikih videti skromen. Zaman sem na njem iskal ogromno Marshalovo glavo, ki jo Grega tradicionalno navre na 11 vsako novo leto, ko pa na dvignjeni platformi namesto bogate baterije vidiš okrnjen bobnarski set z odstranjenim srednjim tomom in zgolj nekaj činelami, preprosto veš, da bo pi***rija. Avdiofilsko čist zvok kitare z močno prisotnostjo srednjih frekvenc se je prepletal z bas linijo, pospremljeno z Žigovimi trpečimi grimasami spričo vnetih prstnih blazinic ali nekih drugih zaznav užitka in hkratne bolečine, nekaj takega, kar bi pričakoval ob moških vrhuncih zgodnje nemške pornografije. Borut postreže z izredno bobnarsko jakostno dinamiko, konstantno drži drzno napetost z nepredvidljivimi fintami, od katerih v spominu najbolj ostane, kako se je po kotlih kot grom z leve proti desni in nazaj valil crescendo. V prisotnosti virtuozov je občutek drugačen kot ob ogledu bandov, ki so zgolj mojstri svoje zvrsti. Ko poslušaš to izpiljenost na robu človeških zmožnosti, te navda neka nova volja do nadaljevanja rodu, skoraj pozabiš, da te iste vrste organizem nekje drugje na otroke meče gigatonske bombe.
Band je v uri in pol preigral ploščo Brewing My Storm ter dodal nekaj priredb Jimmyja Hendrixa, osebni vrhunec pa sem doživeli z balado Fade Away nekje na sredini seta. Skozi celoten, deloma tudi inštrumentalen, set moram pohvaliti vokalni performans Grega z odlično izoblikovano barvo, mojstrskim odmikom podpore prepone na izbranih mestih, kjer se nato glas prekucne v prijeten, skoraj seksi falzet. Vsak član je večkrat, ob mirovanju drugih dveh, za nekaj minut stopil v ospredje s solo momentom. Čisti užitek je poslušati, kako se Borut loti činele in namesto klasične triade bell/bow/rim izvablja desetine različnih zvokov, odvisno od lege in dela palčke, mesta na čineli in celo kota udarca, ki gre v nekaterih primerih celo pravokotno na rob.
Po vsakem komadu je sledil bučen aplavz, glasnejši kot pri številnejši publiki. Set je bil razgiban, mestoma je potegnil v bossa nova slog in nato z navito distorzijo streljal tako, da se je metalska duša javila na poziv, zavzela razkorak in se spustila v headbanganje. Band se je vsega skupaj trikrat priklonil in ob pol polnoči potegnil z bisom. Konverzija firbcev v navdušene poslušalce je bila visoka, ta stopnja muzikalnosti lahko le gluhe pusti ravnodušne.
In tako smo povili še enega, izjemno zadovoljni nad slišanim. Da se vrnem k stražarju metalskih vrat, starešini Perotu. Razumem ga. Že tako smo v ograjen vrt spustili Gutalax in podobne smrdljive derivate. Na festivalih in v klubih vidimo veliko takega, kar nam je težko v ponos. Razumem ga. Ampak v tem primeru spoštljivo ugovarjam.
Tako kot se zastrupljajo generativni modeli z referenciranjem samih sebe, se nam v odsotnosti svežine zastruplja metal – iz generacije v generacijo metal bandi kopirajo druge metal bande – nastajajo simulakre brez jasnega originala, spekter tehnik je čedalje ožji, celo zvok postaja uniformiran z vso moderno produkcijo, ki teži k uporabi enih in istih programov in zvočnih knjižnic. V tem primeru ne smatram kot greh, temveč kot nujo, da si star metalec vbrizga injekcijo zarodnih celic, ki jih je ta večer skozi virtuozni bluz z nami delil Grega z ekipo.
Setlista: About to Break, I Just Need You, The Chase, Cruisin' the Streets, Pride and Joy (SRV), Fire (Jimmy Hendrix), The One, Cikorija 2025, Didn't Wake up This Mornin', Fade Away, Brewing My Storm, Rock and Roll (Led Zeppelin), Arabia.
Avtor:Aleš Jelovčan







