Ko sem po enem izmed ljubših koncertov v lanskem letu zaman brskal za termini po preostanku turneje Dvne, da bi jih ujel še enkrat onkraj rodne grude, me je prijetno presenetila novica, da se že po manj kot letu dni vračajo v zeleno prestolnico Evrope. Tokrat na moje nezadovoljstvo kot predskupina, a na srečo nič manj impozantnim Igorrr.

Spet eden od medtedenskih koncertov, ki jih moramo zaradi zgodnjega pričetka javno šimfati, v resnici se globoko v sebi potuhnjeno in zadovoljno muzamo. Thoughtcrimes so točno kot ura pričeli ob sedmih in predstavili svojo kratko setlisto udarnega metalcora. Kirurško natančen in uigran nastop, poln stereotipnega nizkega skipinga ter skokov v višino. Tematsko in žanrsko morda še najbolj oddaljeni so vseeno uživali neverjetno podporo in očitno zadovoljstvo publike, pri čemer sem pridobil spet nekaj zaupanja v sceno, čeprav mi njihova glasba ni blizu. Prazen prostor pred odrom, medtem ko se obiskovalci drenjajo pred pivskimi pipami kot prašiči pred koritom, si pač zasluži en poseben krog … nebes? K sreči je bilo tu ravno obratno.

Dvne so v nesramno kratkem repertoarju ponovno dostavili glasbeno perfekcijo in prav s tem je prišlo do največjega kontrasta z lanskim koncertom. Omejeno setlisto je Dvne namreč zapolnil s komadi zadnje plošče in jo tematsko zapeljal v smer, ki jo sami imenujejo postmetal, torej progresivnejšo, poliritmično in občasno disonančno. Še lani bi bil nad tako setlisto razočaran, saj so manjkali vsi lanski favoriti, če se ne bi vmes zgodil preobrat. Ker je od izida zadnje plate Voidkind minilo preveč časa in je tako postala za recenzijo nezanimiva, sem se lani namenil recenzirati izid studijskega posnetka nastopa Live at the Biscuit Factory. Šele ob gledanju nastopa sem dejansko res vzljubil zadnjo ploščo in vse ekscentričnosti, ki z njo pridejo. Nekako v izolaciji samo ob poslušanju pesmi nisem mogel res začutiti tiste globoke čustvenosti, ki jo band izžareva, ko preigrava svoje najljubše komade, niti poante v odrezavih prekinitvah visokointenzivnih ekstremnih delov ter žanrskih preobratov.

Pogosto vprašanje bandu se glasi: »Zakaj pravzaprav Dvne?« (Po knjigi Franka Herberta, slovensko Peščeni planet.) Nanj pravzaprav uradno še sami nimajo konkretnega odgovora, zgolj »obsesija z znanstveno fantastiko«, ki jo imajo za muzo. Besedila in tematika so popolnoma izvirni, izogibajo se poceni filmski glasbeni spremljavi ali komičnim kostumom. Ne, primerjava je veliko globlja in jo vsak ljubitelj obeh Dune hitro uvidi. Band na prazno platno z glasbo slika svoje, nove zgodbe, a v strukturi komadov, ne tekstu, je mogoče prepoznati navdih iz originala. Izrazit kontrast med superiorno tehnologijo in tehniko na eni strani (ki jo v originalu predstavljajo kolonizatorji) ter surovo in brutalno naravo in močjo (ki jo simbolizira planet s kulturno bogatimi, a tehnološko inferiornimi domačini). Gre za preplet kontrastov: med vokali, ritmi, plastmi. Dvne so tehnični in progresivni, a ker niso eksperimentalni, matematični in niso djent, so lahko razumljivi širši množici in stavijo na atmosferičnost. Ob bučni podpori bandu sem se resno spraševal, kje so bili vsi tistega dne v Ortu.

Nastopil je čas za zvezde večera in Kino Šiška je pokal po šivih. Industrialni postopno stopnjujoč uvod v soju fenomenalne osvetlitve (komad Daemoni) je močno spominjal na uvodno sceno originalnega Blade (ko se odprejo škropilnice) in resno sem se vprašal, kdo je tu plenilec in kdo plen. Ni trajalo dolgo, da je vsesplošen kaos tako in drugače zaobjel dvorano.

Igorrr je postal svetovni glasbeni brand, o katerem se govori kot o avantgardnem fenomenu, glasbenem »prodigyju« in v izogib kritikam je najbolj točno reči, da žanrsko igra … Igorrr. Ta kombinira elemente ekstremnega metala, breakcora in industriala ter … klasično, baročno in folk glasbo. Kot taka je predmet polemik in debat, ali spada v metal ali ne. Združuje hitre in razsekane ritme, pogosto menjavo tempa (in razpoloženja), težke riffe, kombinirane s kompleksno elektroniko in občasne »sample« zgoraj omenjenih »vsiljivcev«. Rezultat je kaotičen, tehnično zahteven in pogosto celo humorno-ironičen zvok. Mogoče se sami (namenoma ali ne) še najbolje opišejo kar z naslovnico predzadnje plošče: Spirituality and Distortion. Distorzija v tem kontekstu seveda ni omejena zgolj na običajno žagovino, temveč distorzijo in popačenje »kulture« – reinterpretacijo klasične umetnosti, če želite.

Igorrr so ravno prav kompleksni, eksperimentalni in nerazumljivi, da vzbujajo večvrednostni kompleks samooklicanih »pravih« fanov, a hkrati so plemensko in surovo enostavni. Kjer Dvne igrajo na globlje, kompleksnejše emocionalno in kognitivno zavedanje, občutim ob Igorrr bolj primitivno, surovo in živalsko plemensko naravo. Na eni strani meditativni trans in na drugi šamanski, ritualni. In konec koncev je prav iskanje te surove naravne sile botrovalo rojstvu ekstremnih metalskih žanrov.

Imamo obiskovalce, ki avtistično vidijo glasbo v matematičnih formulah, druge, ki ruknejo šot žganja vsakič, ko se zamenja takt (in koncert zapustijo v rešilcu), in take, ki so prišli porabit presežke življenjske in spolne energije v divjem, kaotičnem crescendu (podoben fenomen sem nazadnje doživel na Heilung). Čupe letijo, švic šprica v potokih, rogovi pa so dvignjeni v zrak v spremljavi dretja in živalskega rjovenja. In če se kdo še kar jemlje preveč resno, band občasno z vložki izzove pravi krohot celotne dvorane (glej Blastbeat Falafel). Nastop v živo pridoda še nekaj vizualne komunikacije in umetniškega izražanja, a hkrati se ironično kompleksna večplastnost glasbe kar malo izgubi, saj je večina nje posneta na matrice, ki jih še dodatno porineta v ozadje dogajanja baterije (glasni bas) in vokalov (operni in kričeči v živo, zborovski in grleni na tihi matrici).

Čeprav se je leto pravzaprav komaj dobro začelo, lahko z veliko gotovostjo rečem, da bo koncert kljub vsem prihajajočim visoko kotiral na moji lestvici. Dvne je band, ki ga požiram z odprtimi usti, telesno prizemljen, mentalno pa z njimi daleč stran med sipinami. Za opevano nadzemeljsko in zunajtelesno izkušnjo na Igorrr mi je verjetno vendarle manjkala dobršna mera alkohola (ali drugih pomagal), za katerega lahko brezsramno priznam, da bi introvertirancu pomagal pri bolj iskrenem izražanju čustev (in gibalnih sposobnosti).