Torek. Študentski ali ne, za nas »obične radnike« z EMŠO-m 30+ je vsekakor preblizu ponedeljka in vikenda, katerega posledice verjetno trpimo še vsaj do srede. Pa vendar je torek, 10. junij, v Ljubljano privabil narod od tu in tam. Iz Slovenije in bolj ali manj sosednjih držav. Veseli Dihurčki že tri leta, če me spomin ne vara, začetek junija namenijo konkretnemu uvodu v festivalsko sezono z za mnoge koncertom leta. 6. junija 2023 so bili to Behemoth in Meshuggah, lansko leto na taisti datum, torej 11. junija, pa Slaughter To Prevail. Skupni imenovalec letošnjega nabora nastopajočih je bil death metal, ki pa je poskrbel tako za moško kot žensko populacijo, če se smem tako izraziti. Na odru so namreč stali fletni gospodje, ki so nažigali tako trde tehnične ritme kot spevno göteborško melodiko, svoje mesto na odru pa je našla seveda tudi huda Tati.

Ker spadam med osebe iz opisa na začetku tega besedila, moj delovni dan pa se konča ob pol četrti uri, sem se na dobro uro potovanja odpravila malo po četrti. Če vzamemo v zakup poletje in trend delovnih zapor na Dolenjki proti Ljubljani, se čas potovanja hočeš nočeš podaljša. To sem izkoristila, da se še zadnjič karseda dobro spoznam s Paleface Swiss, saj so na moje sezname predvajanja v avtomobilu oziroma v Spotifyju zašli le občasno in vsekakor ne dovolj pogosto, da bi si zaslužili več pozornosti.

Kakor koli, ko sem okoli pol šeste ure privozila do Media Centra, mesta prizorišča vročega popoldneva oziroma večera, so se moje sanje o parkirnem mestu v neposredni bližini lokacije kar hitro razblinile. Po liniji najmanjšega odpora in napora sem se zato zapeljala do ŽP Ljubljana, pustila avto v okovih tamkajšnjega parkirišča in s spomini na marsikatero hitenje na fakulteto z naglim korakom odhitela do kraja zločina. Prvi minus, ki sem se ga sicer še spominjala s študentskih obiskov koncertov v Cvetličarni – nič žigosanja, nič zapestnic, ko si enkrat notri, ne moreš ven. Prijetno število ljudi, industrijska hala spremenjena v koncertno prizorišče, prikimavanje znanim obrazom, na odru pa že moji angleški favoriti, progresivno tehnični death metalci, Sylosis.

Fantje so na sceni že kar 25 let, saj je bil ustanovitelj in žal še edini član prve postave Josh Middleton ob ustanovitvi zasedbe leta 2000 star komaj 15 let. Pa vendar je zasedbo ves čas gural dalje, izdal šest celovečercev, lansko leto pa je izšel polvečerec The Path. Z njimi sem se prvič srečala ob izidu albuma Edge of the Earth (2011), komad Empyreal pa sem tisti čas poslušala v nedogled. Leta 2014 sem jih tudi prvič videla skupaj z rojaki Bleed From Within v avstrijskem Gradcu, po izdaji albuma Dormant Heart (2015) pa sem jih nekako nehala spremljati. Angleži so bili poleg Heaven Shall Burn (do njih še pridemo) zame kar zvezde večera, zato sem bila res vesela, da sem v dvorano vstopila sredi prvega komada. Vmes mi je znanec še napisal, da so bili pred dvema letoma v Orto Baru (november 2023) bolj medli, a sama nisem bila tam, zato ne morem soditi. No, številčna publika jim je kljub zgodnji uri jedla iz roke, zvok je bil glasen, vendar zelo razločen, fantje pa so bili uigrani. Čeprav so odigrali zgolj sedem komadov, so od publike dobili čupanje, moshanje, prvi circle pit večera (če se ne motim) in vsekakor so napravili odličen uvod v odličen večer. Številu komadov primerna je bila tudi setlista, kar je pomenilo zgolj en starejši komad, v mojem popolnem svetu bi bil to Empyreal, izbrali so Teras.

Setlista Sylosis: Pariahs, Empty Prophets, The Path, Teras, Servitude, Poison for the Lost, Deadwood.

O, pri šankih ni gužve, gremo ohladit grlo. In minus številka dve, o katerem je v neki reportaži že sigurno nekdo pisal. Ponudba pijače je zelo skopa, cene pa prav nič prijazne. Mala rdeča pločevinka hmelja, vse bolj popularni Nord, in dve vrsti žganih pijač. Nekaj malega ponudbe brezalkoholnih je tudi bilo. Povprečna cena ponudbe pa 5 EUR. Odločila sem se za Nord, ki je po grlu stekel, kot bi rekel keks, in še zadnji, minus številka tri. Ljudje dragi, kje so koši za smeti? Kje so vreče za smeti? Koš ali dva sem videla pri sicer zelo pametnem in velikem prostoru za toalete, to pa je bilo tudi to. Če je v ponudbi samo malo pivo, v dvorani pa tisoč ljudi, je vsaj toliko pločevink po vseh možnih kotih dvorane romalo na tla. Kiks, ki ga vsekakor ni s težavo popraviti.

Po prezračevanju na edinem izhodu, ki smo ga imeli na voljo in je uradno označen kot kadilnica, je bil čas za zasedbo, ki sliši na ime Paleface Swiss. Gre za švicarsko zasedbo, ki jo je ChatGPT opisal kot mešanico deathcora, metalcora in beatdown/HC zvoka, ki naj bi sodila pod skupni imenovalec »nu-deathcore«. Zasedba je na sceni od leta 2017, za sabo pa imajo tri celovečerne izdaje. Zadnja Cursed je izšla januarja letos. Vsekakor gre za uigrano zasedbo, ki je med poslušalci imela več kot očitno nekaj poznavalcev, na hitro žogo pa bi med njihov šopek zvrsti dodala tudi slam. Izjemno energičen vokalist Marc »Zelli« Zellweger je besedila streljal kot metke iz avtomatskega orožja, instrumentalna sekcija pa mu je brezskrbno sledila. Med njihovim nastopom sem se znova odločila za ohladitev grla (v dvorani je postajalo že precej vroče) in sprehod med ponudbo mercha. Kot se za vodilne spodobi, so imeli In Flames za majice in drugo svoj kotiček, medtem ko so si drugi nastopajoči delili svojega na drugi strani dvorane. Cene pa tokrat presenetljivo normalne. Paleface Swiss so med drugim izstopali tudi z dovršenimi dizajni majic, ki so na hitro izgledali veliko bolj »friendly«, mislim, da je eno izmed majic oziroma dizajnov krasilo tudi cvetje. Srečanje s prijatelji in srkanje hladne tekočine kar se da počasi je pripomoglo k temu, da sem omenjene Švicarje poslušala iz kadilnice. Če se sprašujete, zakaj je band imenu dodal ime matične države, pa je odgovor sledeč: na glasbenem trgu je v času njihove ustanovitve že obstajal izvajalec z imenom Paleface, Swiss pa jim bojda pomaga tudi izstopati in hkrati okrepi njihovo izvorno pripadnost Švici.

Setlista Paleface Swiss: Hatred, Suppressing Times, …and with hope you'll be damned, Nail to the Tooth, The Gallow, I Am a Cursed One, Please End Me, Love Burns.

Tretji zapovrstjo so na oder stopili Jinjer, za številne vrhunec večera. V dvorani je postalo zadušljivo, ljudje so pritiskali bliže in bliže prvim vrstam. Tudi sama sem z družbo poiskala mesto skoraj v prvi vrsti, ravno dovolj stran od linije mosh pita. Ko je bil čas, da Tatiana oziroma Tati pride na oder, sva s kolegom že skoraj stavila, s kakšnim outfitom nam bo postregla ta večer, bo morda latex ali usnje? Tati pa je na oder priskakljala v goth/steampunk opravi, sestavljeni iz daljšega črnega krila, podprsnega korzeta in bele srajčke z volančki in dolgimi rokavi. Pod odrom smo se skoraj topili in pogled nanjo vročine zagotovo ni zmanjšal. Če sem pri Sylosis pohvalila zvok, pa bom pri Jinjer rekla takole. Vse lepo in prav, vokali odlični, instrumetalno tudi – ampak, kot bi se izrazil moj mož– pri Jinjer je veliko »šrotanja« in to »šrotanje« je bilo precej nerazločno in na momente šumeče. Sicer pa je Tati s svojim glasom in stasom verjetno zapeljala precejšen del publike. Če se vseeno vrnem k instrumentalnem delu, so bile vse globine in breakdowni tako surovo mastni, da je marsikateri poslušalec naredil prav tisto znano grimaso in se v počasnih ritmih lomil skupaj z zasedbo. Tudi izbor komadov je bil odličen, seveda niso manjkali Teacher, Teacher, Pisces, Green Serpent in Vortex, pa tudi počasnejše atmosferični I Speak Astronomy ter klasika Judgement (& Punishment).

Setlista Jinjer: On the Top, Duél, Green Serpent, Fast Draw, Vortex, Teacher, Teacher!, Judgement (& Punishment), Kafka, Hedonist, I Speak Astronomy, Perennial, Someone's Daughter, Pisces.

Jinjer bi morali slediti nemški velikani Heaven Shall Burn. Zasedba, ki je bila vsaj zame glavni nosilec večera. A žal se to ni zgodilo. Mislim, da smo v soboto zasledili prvo obvestilo, da ima vokalist Marcus težave z glasom (ali nekaj podobnega) in je moral zaradi tega prekiniti ali odpovedati koncert na tisti dan. Jasno nam je bilo, da je koncert v Ljubljani pod velikim vprašajem. In seveda do tega ni prišlo. Na družbena omrežja se je zgrnil val razočaranih zapisov, nekateri so celo želeli prodati vstopnice. Sama sem se sprijaznila z dejstvom, zdravje kakopak more biti vedno na prvem mestu. Je pa tako do koncerta In Flames prišlo hitreje (ali bi se moral z nastopom HSB celoten dogodek pričeti eno uro prej, nisem sigurna, pa vendar če bi se, mi ne bi uspelo videti Sylosis, tako da je že moralo tako biti) in ne boste mi verjeli, kako sem si bila hvaležna, da sem za koncert oblekla kratke hlače in kratek top iz lahkotnega materiala. V nabiti dvorani prešvicanih teles je bilo v trenutku pred nastopom Švedov pa res že kot v središču vulkana.

Ko sedim tukaj za računalnikom, razmišljam, kdaj sem nazadnje videla In Flames. V Sloveniji leta 2013 v Tolminu, prav nazadnje pa leta 2018 na festivalu Wacken. Prav zato mi ni bilo čisto nič jasno (čeprav sem to verjetno kje prebrala), kaj za vraga dela nabiti heavy metalec Chris Broderick med veterani göteborškega melodičnega death metala. In kdo hudiča je ta »cringe« basist? Liam Wilson, ki je potreboval vsaj tri, če ne štiri komade, da se je popolnoma sprostil in nehal z nekim smešnim prisiljenim nasmehom in poplesavanjem na odru. Vokalist Anders Friden nas je že med enim izmed prvih nagovorov vprašal po pameti, ker je bilo v dvorani res zadušljivo, pohvalil pa se je, da so fantje v Ljubljani že dva dni in koncert (ter vreme) zelo na hitro označil za najboljšega te turneje. Če vročina, mosh piti ter ogromen circle pit niso bili dovolj, pa je Friden obiskovalce in obiskovalke spodbudil še h crowdsurfanju. Slednje je pripomoglo, da sem iz žgoče druge ali tretje vrste odšla po še zadnjo ohladitev za šank in preostanek koncerta preživela nekako pred vrati kadilnice, kjer smo bili vsake toliko deležni svežega zraka. In ja, koncert je bil odličen. Glede na to, da sem zasedbo do potankosti nehala spremljati tam nekje leta 2013, pomeni, da je meni najbolj znan prav njihov klasični starejši material – začenši s plato Clayman do albuma Sounds of a Playground Fading. Hja, desetletje uspešnic, tako je. Na mojo srečo je setlista vsebovala zelo velik delež teh uspešnic, tako da sem se lahko izkričala in izpela med refreni komadov, kot so Alias, Only for the Weak, Trigger, Take This Life… Energija v dvorani je bila od začetka do konca odlična, vročina pa prav tako ni popuščala. Zasedba in fantje, ki štejejo že kar nekaj let, so se do druge polovice koncerta povsem sprostili in nam priredili res odličen šov. Ali bi se odločila obiskati koncert, če Heaven Shall Burn sploh ne bi bili napovedani, ne vem, sem pa vesela, da sem na koncu vseeno žrtvovala popoldne in precejšen del noči ter podoživela srednješolska oziroma študentska leta tako z bandi kot ekipo kolegov, ki jih bolj ali manj videvam samo še na večjih, »tavrednih« koncertih.

Setlista In Flames: Pinball Map, The Great Deceiver, Deliver Us, In the Dark, Voices, Coerced Coexistence, Cloud Connected, Trigger, Only for the Weak, Meet Your Maker, The Quiet Place, State of Slow Decay, Alias, The Mirror's Truth, I Am Above, Take This Life, My Sweet Shadow.