Iron Maiden / Gamma Ray

»Železne device« so letos dejavne kot že dolgo ne. Obširna evropska in ameriška poletna turneja, izid albuma in še ena evropska turneja, na kateri je bilo potrebno promovirati nov album, Dance Of Death. Poleti smo se Slovenci množično odpravili v Zagreb, tokrat pa je bilo potrebno iti »malo« dlje, v Debrecen, Prago, München, Stuttgart, Milano... Naši destinaciji sta bila Praga in Stuttgart.

V Prago smo po nočni kombinaciji pitja in dremanja prispeli zgodaj zjutraj, zato smo imeli čas za ogled starega dela mesta. Naši vzkliki »Maiden, Maiden« niso vzbudili pretiranega zanimanja, pa tudi zgražanja babic žal nismo vzbudili – izgleda, da so res vajeni vseh možnih turistov. Proti večeru smo se odpravili proti dvorani T-Mobile Arena, ki je menda največja češka hokejska dvorana. Ne boste verjeli, a v samem kompleksu dvorane smo pili najcenejše pivo!
Vrata prostorne ledene dvorane so se odprla malce po sedmi, koncert je bil napovedan za osmo uro. Kljub natrpanosti dvorane ni bilo težko priti do 6-10 vrste, kjer je bil pogled na oder odličen. Kmalu po osmi uri so koncert začeli Gamma Ray. Videlo se je, da je večina publike prišla na Iron Maiden – še več, mnogo jih Gamma Ray ni niti poznala! Kljub temu je band dal vse od sebe in prepričal tudi najbolj hladne fane. Le-teh presenetljivo ni bilo malo. Že naše malce bolj intenzivno slemanje ali petje vsega teksta je izvalo čudne reakcije med domačini. Ah ja, še večji penzionisti kot Nemci... Če nekaterih ni ogrel (pre)kratek repertoar Gamma Ray komadov, so se vsi ogreli pri zadnjem, Helloween priredbi I Want Out. Seveda nihče v tistem trenutku ni hotel ven, saj so vsi čakali na Iron Maiden. Pred njihovim nastopom se je gneča še malenkost povečala in kmalu so bile polne tudi skrajne tribune.
Maidni so koncert začeli tako kot na prejšni turneji v Zagrebu, s playbackom komada Doctor Doctor. Sledil je prvi single novega albuma – Wildest Dreams, za tem pa takoj klasike Wrathchild, Can I Play With Madness in The Trooper. Seveda so predstavili tudi ostale nove komade, drugi od njih je bil Dance Of Death. Bruce je skozi ves koncert primerjal domačo publiko s publiko v Madžarskem Debrecenu – seveda je bila domača publika boljša. Koncert se je nadaljeval rutinirano, s pravo mešanico starih in novih komadov. (Nepotrebno) presenečenje je bil komad Lord Of The Flies, ki bi ga lahko mirno izpustili ali zamenjali s kakšnim drugim komadom. Band je imel kljub dokaj majhnem odru (sicer je dvorana velika, a ledena ploskva le ni tako široka, da bi nanjo postavili velik oder) veliko scenskih sprememb. Mahanje Brucea z zastavami pri The Trooper je že stalna praksa, tudi kot “pretep” Eddija in Gersa. Zanimive so bile scene novih komadov – Bruce kot vojak med Paschendale (pred katerim smo slišali posneto verzijo pesmi Anthem For A Doomed Youth, ki jo je napisal Wilfred Owen) in kot podoba z naslovnice med Dance Of Death. Po slabih dveh urah in odigranih šestnajstih komadih je bilo vsega konec. Tudi vzkliki več kot desettisočglave množice banda niso mogli priklicati nazaj. Pred nami je bila le še dolga pot domov in zaslužen počitek...

V Stuttgartu je bil koncert v znani Schlleyerhalle, ki je z nogometnim stadionom del velikega športnega kompleksa. V času našega prihoda je domači FC Stuttgart igral tekmo 1. Bundes lige z FC Wolfsburgom, zaradi česar ni bilo ravno lahko najti prosto parkirno mesto. Veliko ljudi pred halo že nekaj ur pred koncertom pa je obetalo, da tisti dan v Stuttgartu ne bo poln samo nogometni stadion. Za Iron Maiden se je karte še dalo kupiti, a vseeno je bil koncert uradno razprodan (številke se sučejo med 12.000 in 14.000).
Nemci nas niso pustili čakati in točno ob napovedani 20.00 uri so na oder prišli Gamma Ray. Izbira predskupine je bila na Dance Of Death turneji neprimerljivo boljša kot poleti. Temu primerna je bila tudi reakcija obiskovalcev. Hansen & Co. so imeli odlično podporo večtisočglave publike, ki je glasno spremljala slabih tričetrt ure dolg nastop. Malo za predstavitev bogate zgodovine, zato je bilo potrebno čas izrabiti kar se da efektivno. Gamma Ray so to seveda naredili, čeprav niso imeli na razpolago takega light-showa in zvoka, kot kasneje Iron Maiden.
Set lista Gamma Ray: Gardens Of The Sinner, Razorblade Sigh, New World Order, Rebellion In A Dreamland, Land Of The Free, Heavy Metal Universe, I Want Out.
Med nastopom Gamma Ray in med odmorom še ni bilo moč videti, kakšno scensko kuliso imajo Iron Maiden pripravljeno za to turnejo, a mogoče je bilo predvidevati, da bo nekaj veličastnega. Da je scena ena najbolj privlačnih do sedaj, smo se lahko prepričali takoj pri Wildest Dreams – nepozabna, v obliki nekakšnega »Dance Of Death gradu« in mogočnim light showom. Nekako pričakovan začetek je Steve Harris prelil v prvo eksplozijo Wrathchild, ki mu je sledilo pravo presenečenje, Can I Play With Madness. Že dolgo niso imeli na sporedu te klasike. Zato pa nikoli ne gre brez The Trooper, pri kateri je halo zajel pravi delirij. Začetek je bil res ubijalski in v takem tempu bi težko zdržali do konca. Bruce se je nato zahvalil fanom, ki so pripomogli k uvrstitvi albuma na 2. mesto lestvice, kar je njihov največji uspeh do sedaj v Nemčiji in napovedal več novejšega materiala, najprej pa je bil na vrsti Dance Of Death. Bruce, napravljen v Eddieja z naslovnice, je tu pokazal, da bi lahko nastopal tudi v teatru, podobno velja za Paschendale, kjer je bil napravljen v vojaka. Še posebej izvedba Paschendale je bila prava paša za oči in ušesa. Po mogočnemu epu je bil na vrsti Lord Of The Flies, edini kiks v set listi, kar je bilo očitno po reakciji publike in Bruceovi neprepričljivi vokalni izvedbi. Gospoda, iz Blazeovih časov prosim le Clansman-a in nič drugega! Stvari so na svoje mesto takoj postavili nazaj z No More Lies in odlično odigrano klasiko Hallowed Be Thy Name, kjer seveda ni manjkal »Scream for me, Stuttgart«. »You know, what's coming next,« je Bruce napovedal vrhunec koncerta, ko se je stemnilo v dvorani. Pri Fear Of The Dark praktično tudi na tribuni ni bilo človeka, ki bi sedel in ne pel na ves glas. Redni del koncerta so zaključili s himno Iron Maiden in ogromnim Eddiejem, ki se je dvignil nad Nickom. Dodatek so presenetljivo začeli z akustično balado Journeyman, sledila pa še ena klasika, The Number Of The Beast. To je bil čas za Eddieja, ki se je seveda največ ukvarjal z Janickom. Slednji je bil kot vedno odlično razpoložen in vedno pripravljen na zabavne vložke, kjer se mu je pridruževal tudi Dave Murray. Žal je Run To The Hills pomenil konec koncerta. Huronsko navdušenje ob Run To The Hills in poslavljanju banda se je, ko je bilo očitno, da se band ne bo vrnil na oder, spremenilo v glasno žvižganje. Res ne bi bilo slabo, če bi nastop podaljšali za četrt ure. Videti so še dovolj pri moči, da bi brez problemov odigrali dva komada več na večer. Kljub impresivnemu nastopu, sceni in light-showu so fani še vedno najbolj zadovoljni, če slišijo čimveč klasik; tudi tiste z albumov Powerslave in Somewhere In Time, ki so tokrat manjkale in bi pripomogle k popolni sliki koncerta.
Set lista Iron Maiden: Wildest Dreams, Wrathchild, Can I Play With Madness, The Trooper, Dance Of Death, Rainmaker, Brave New World, Paschendale, Lord Of The Flies, No More Lies, Hallowed Be Thy Name, Fear Of The Dark, Iron Maiden, Journeyman, The Number Of The Beast, Run To The Hills.