Tokrat je bila pot do wakuuma drugačna, kot sem je vajen, saj sem se na pot podal prvič po prestavitvi ure na poletni čas pred nekaj dnevi. Med sprehodom skozi park je poleg drevja cvetelo tudi življenje, saj sta mladina in študentarija posedali na travniku ter večerni čas preživljala ob druženju. Manjkalo ni niti rekreativcev in športnega vrveža, poniknili pa so zadetki in vonj po »sveže pokošeni travi«, saj se jim v dnevni svetlobi ni bilo treba tako dobro skrivati v parku pred organi pregona kot v zimskem času.

Morda je bil kriv poletni čas, kdo ve, a vstopil sem v praktično prazen wakuum, ura pa je že bila 20.00, ko se po navadi začne predstava. »Kdaj začne prvi band?« sem se pozanimal. »Okoli 20.45, morda 21.00. Nihče ne ve točno.« Mojo nejevoljo je ob tem odgovoru uravnotežila misel, da je obisk morda zato trenutno klavrn in se zna klub v roku ene ure napolniti. (Spoiler: da!)

Ambient je bil v slogu slovesa. Po vseh mizah na terasi in v baru so bile zgoščenke »slavljencev« večera, domačih thrasherjev Klynt. Band se je po več kot petnajstih letih delovanja odločil zaključiti zgodbo. Uraden razlog, če gre verjeti kitaristu banda, je bil, da ima vsak član drugačno predstavo, v katero smer naj bi se razvijal band. Eden bi koncertiral profesionalno, redno, po celem svetu, akcija, gremo, gremo!!! Drugi bi imel band kot hobi in bil popolnoma zadovoljen z enim koncertom v Gradcu vsake kvatre. Band je pripravil tudi nagradno igro – obiskovalci s(m)o morali uganiti, koliko zgoščenk bandu ni uspelo prodati v njegovi celotni karieri in se jim je do vključno danes nakopičila zaloga. Jaz sem se odločal med »670« in »666«, prvo zaradi trenutno zelo priljubljenega in neumnega mema, s katerim generacija alfa ponosno izkazuje svojo pripadnost – »six seven«. Ta druga številka je bila samoumevna, a je zaradi klišeja nisem želel uporabiti (in je že bila vnesena v tabelo, poleg 667 in 665). Odločil sem se za 421 neprodanih albumov, ker stonerji prisegajo na 420, jaz sem šel pa korak dlje. No, izkazalo se je, da je v »six seven« čarobna moč, saj se je pravilen odgovor glasil 680, in če bi se odločil za 670, bi zmagal in zadel zastonj vstopnico za dvodnevni festivalček When In Sodom Festival 2026, ki bo naslednji teden in za katerega že imam tako ali tako akreditacijo.

V glavnem, iz konteksta sem razbral, da se je band odločil za konec ne zgolj iz osebnih, temveč tudi tržnih razlogov in razočaranja nad »razpletom glasbene kariere«. Osebno spoštujem ljudi, ki premorejo samorefleksijo in si priznajo, da so šli morda v napačno smer, in se odločijo stopiti na zavoro, da lahko v miru razmislijo, kako spremeniti trajektorijo ali sam pristop do dela. Latinska modrost »errare humanum est, perseverare autem diabolicum« pravi, da se je motiti človeško, v napaki vztrajati pa butasto. Tudi Einstein je dejal, da je definicija norosti v nedogled ponavljati isto stvar in vsakič pričakovati drugačen rezultat. Toliko v razmislek, naj vsak sam pri sebi gloda to kost.

Vzdušje je bilo primerno zgornjemu toku misli – mešani občutki nostalgije, razočaranja in hkrati neke vrste katarze, da se vsaj ve, pri čem smo. »Bitter sweet« bi bil dober opis vzdušja v klubu, ki se je dodobra »zapolnil« do pričetka The Mechanix. Klub wakuum je bil kot čebelji panj, čebljanje in človeška telesa povsod – bar, terasa, pred odrom. To je šlo na roko bandu, saj so imeli polno dvorano kmalu po začetku seta. Band po imenu deluje kot Megadeth cover band, po videzu deluje crossover thrash, v resnici pa je bil nekje vmes. Igrali so thrash metal, ki je bil glasbena tematika večera. Band je bil dobre volje in že vidno opit, zato je set vključeval tudi stand-up komedijo, a se konkretnih šal ne morem več spomniti. The Mechanix so se zahvalili Klynt za povabilo in omenili, da so v preteklosti dosti skupaj nastopali in jim je v čast igrati z njimi tudi tokrat, na poslednjem dejanju. Moje klasično goljufanje hlinjenja poznavanja bandov je bilo danes postavljeno na laž, saj so bili na setlisti The Mechanix interni/skrivnostni naslovi komadov, ki so se glasili tako: #1, #14, #Maniac, #Sabbath, #10, #7, #Africa, #13, #Excited, #11, #ForWhom in #GEHEIM (»tajno«). Sklepati bi šlo, da so številke avtorski komadi, ki skupno štejejo do enajst (štiri z EP-ja plus sedem s studijskega albuma). Drzno bom ugibal, da #Maniac pomeni Suicidal Maniac od Suicidal Tendencies, #Sabbath je samoumeven, #Africa bi bil od Toto in #ForWhom od Metallica. Ne duha ne sluha o Mechanix od Megadeth.

Mi pa je bilo prizaneseno s setlisto Klynt, na kateri so bila z izjemo dveh okrajšav razumljiva imena: Firepower, Dagger, Gunslingers, Sacrifeist, Thoth, BTHATA, Wildaxe, Thrashotron, Kitsune, Runaway, TCNK, Biggest Balls. V prvi vrsti je postalo tesno, saj se je folk nagrmadil v dvorano in zapolnil vsako špranjo. Stal sem tako blizu odra, da sem se moral paziti pred špičastim kitarskim vratom, s katerim je divje opletal kitarist. Ko veš, da je nekaj zadnjič, to daje poseben čustven naboj vsem stvarem v življenju in s temi besedami najbolje opišem vzdušje na koncertu. Folk je norel, band se je z obilico samoironije zabaval: »Zdaj pa pesem z albuma, ki je bil katastrofalno sprejet. Kakšna škoda za vas, kar šest komadov igramo z njega!« Za razliko od nekaterih ljudi je barko varno pripeljal v pristan. V slogu slovesa je band dobesedno podaril ves preostali merch, ki jim je ostal (morda tudi 680 majic, kdo ve). Plemenito so se zbirali prostovoljni prispevki in ves izkupiček je bil namenjen društvu za zaščito divjih živali. Škoda, sem pomislil, da mora biti na dogodku oznaka »poslednjič«, da se ljudje zavedajo dogajanja okoli sebe in si dovolijo uživati brez zadržkov. Sam sem sicer mnenja, da Kylnt niso rekli zadnje in jih znajo zasrbeti prsti, da se v takšni ali drugačni obliki vrnejo na oder, pa četudi v obliki mini turneje ali enkratnem »one-off« koncertu. Morda bodo člane banda pota ponesla v drugo inkarnacijo z drugim imenom in  spremenjenim glasbenim stilom, kdo ve. Dobro ime novega banda bi bilo s tržnega vidika zagotovo »Clit«.