Zaradi pandemije so morali Marduk turnejo z naslovom 30th Anniversary Tour prestaviti za eno leto, umirjanje situacije pa jim je omogočilo, da nadaljujejo še z drugim delom turneje in se tako približajo tudi našim koncem. Tako so se nam v teh dneh v neposredni bližini ponujali kar trije nastopi teh black metal ekstremnežev, ki že od leta 1990 strašijo po obličju Zemlje. Na drugem delu turneje 30th Anniversary Tour jim delajo družbo tri zasedbe, in sicer Doodswens in Skaphos ter še ena, ki se menjava, ujeli pa ste jih lahko v torek v Gradcu in včeraj v Zagrebu, naslednji teden pa pridejo k nam. Ker mi je Gradec blizu, nisem dolgo okleval o obisku koncerta, pa čeprav sem zaradi tega moral izpustiti nastop Midnight in Night Demon v Ljubljani. A trenutno vse pač ne gre, pokoronska koncertna gneča je vseprisotna.
Skratka, v Gradcu se je ponovno začelo hitro:
18.00 vrata
19.00–19.30 Moorah
19.45–20.15 Skaphos
20.30–21.10 Doodswens
21.40–23.00 Marduk
Zaradi moje službene zadržanosti je naša mala karavana treh ljubiteljev ekstremne glasbe zamudila prvi dve zasedbi. Do graškega Explosiva smo prišli še ravno dovolj hitro, da smo ujeli Doodswens. Pri Doodswens gre za nizozemsko black metal zasedbo, ki jo sestavljajo tri glave: dve moški in ena ženska, ki se je skrivala za bobni, temo in polno megle. Zaradi slednje okoliščine celo dopuščam možnost, da se v tej zvezi motim. Skrivnostnost okoli sestave banda skorajda sovpada z mističnostjo, ki jo pevec in basist ustvarja z gestikulacijo med umirjenimi oziroma atmosferičnimi deli njihovih pesmi. Ti so pomemben del njihovega black metala, ki je zgrajen na nasprotjih, ki se v praksi izražajo z nenadnimi preskoki med eno in drugo skrajnostjo, se pravi med šusom in spokojnostjo. Glede na predstavljeno, z osredotočenostjo na samonaslovljen demo in edini dolgometražec Lichtvrees, pa bi rekel, da se drži trojica preverjenega recepta pisanja black metala, saj je večinski del tega zvenel poznano ali generično. Po mojem je to bil razlog, zakaj je polovica občinstva zapustila dvorano še pred koncem njihovega nastopa, medtem ko je druga polovica s kimanjem spremljala nastop, ki je bil končan brez prave napovedi konca. Kar je pa tudi način, kako se nekomu vtisniti v spomin.
Potem pa 35 minut premora, dolg intro in končno Marduk. Medtem ko sem včasih govoril in pisal, kako sem vesel, ko nas obiščejo Marduk, saj s seboj vedno pripeljejo dobre predskupine, pa so mi Švedi v zadnjih letih z albumoma Frontschwein in Viktoria ponovno postali dovolj zanimivi, da mi zadošča že samo njihov nastop. Zasedba je vlogo headlinerja ponovno več kot opravičila.
S setlisto, ki zajema 13 komadov z 8 od 13 studijskih celovečercev, je zasedba seveda izpustila marsikateri bombonček, ki bi ga dolgoletni spremljevalci zasedbe še želeli slišati, a pri tako obsežni diskografiji upati, da bodo zadovoljene skomine vseh obiskovalcev, je tako ali tako brezpredmetno oziroma misija nemogoče. Iz tega razloga tudi sam nimam namena razpredati o tem, kateri komad mi je manjkal (recimo: The Black..., The Levelling Dust, Accuser / Opposer, The Blond Beast ali Doomsday Elite), in se bom raje osredotočil na to, katere smo dobili.
No, pa še o tem ne bi izgubljal preveč besed, konec koncev je setlista znana že nekaj časa, Marduk pa se je vsaj glede na to, kar sem lahko ugotovil s pomočjo spleta, držijo kot pijanec plota. In o čem bo torej tekla beseda? O tem, da so Marduk v odlični formi, da je Morganova kitara zvenela peklensko dobro, zaradi česar smo lahko slišali vsako pikico in je bilo slušno orgazmiranje zagotovljeno. Po začetnih bolj »svežih« komadih in umiritvijo v obliki Seven Angels, Seven Trumpets mi je bil prvi vrhunec serviran z naslovno pesmijo albuma Those of the Unlight. Ne vem oziroma ne spomnim se, kdaj je Morgan zvenel tako čisto kot v torek v Gradcu. V nadaljevanju je sledilo še kar nekaj naslovnih komadov, premori med posameznimi komadi so bili za bandove razmere dokaj dolgi, čas pa nam je krajšal Mortuus z nagovori, spodbudami in vprašanji, če smo še sploh živi. Resda nismo bili najbolj živa publika, enkraten poskus osamljenega možakarja, da proizvede moshpit, je klavrno spodletel, toda na koncu smo vseeno izkazali dovolj življenja, da smo v nekaj več kot do polovice zapolnjeni dvorani s kombinacijo vzklikov »We want more!« in »Zugabe!« uspeli priklicati band nazaj na oder, da smo lahko slišali še zimzeleni Panzer Division Marduk.
Pred nastopom sem bil trdno odločen, da bom obiskal tudi koncert Marduk v Ljubljani, če me kvartet ne bo razočaral v Gradcu. Po tako popolnem nastopu me zdaj skrbi, da bi me lahko razočaral obisk v Ljubljani. Joj, kakšne sladke skrbi!
