Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

22. 8. 2013

Metaldays 2013, 5. dan

Tolmin / 26. 7. 2013

Prvi koncert dneva se je odvil na malem odru, kjer so nekaj pred 13. uro s svojim nastopom začeli Eternal Deformity. Ti igrajo čudno mešanico žanrov; v osnovi gre za neke vrste simfonični black metal, zmešan z avantgardo in pridihom dooma. Komadi so razgibani, saj variirajo od besnega nažiganja in ekstremno gotičnih delov v stilu Cradle Of Filth do mirnih tempov s stokajočim clean vokalom ter celo psihedeličnih elementov, ki so me nekoliko spomnili na Tiamat. Vsekakor mešanica, ki ni za vsakogar, in tudi sam nisem prepričan, če mi je bilo slišano všeč. (Gorjanec)

Sledili so kultni hrvaški underground dark rockerji Phantasmagoria, ki svojih pankerskih korenin v glasbi in nastopu nikakor ne skrivajo, a njihov glasbeni stil verjetno večini metalcev ne sede ravno, zato so občinstvo sestavljali predvsem njihovi sonarodnjaški obiskovalci festivala. (Gorjanec)

Zadnji izjemno vroč dan so dogajanje na glavnem odru otvorili slovenski predstavniki modernega metala Last Day Here. Celjani so svoj delež opravili odlično. Imeli so super zvok, publika se je dobro odzvala, uigrani, kot se spodobi, in energija primerna vročini. Edino, kar me je zmotilo, je bilo igranje le materiala z novega albuma. Lahko bi izpustili kakšnega izmed novih in odigrali katerega izmed starih, bolj znanih komadov in ustregli tistim, ki jih poznajo že dlje časa, pa jih morda niso imeli priložnost velikokrat videti – tu ciljam predvsem na oboževalce iz tujine. (Tina)

Spričo polnih rok dela sem ta dan skupine na malem odru spremljal bolj površno, zato tudi o domačih Chained Pistons ne najdem kaj dosti besed. Pozitivno so me presenetili francoski heavy thrasherji Under The Abyss, s svojo neuspešno kombinacijo simfonike in melodeatha dokaj hladnega pustili Karlahan, death metalci Karnak iz sosednje Italije pa kljub rušilnemu žaganju niso vzbudili interesa. (Gorjanec)

V vrhuncu vročine zadnjega dne so na oder stopili italijanski melodični ekstremneži Graveworm. O njihovem nastopu ni kaj veliko povedati, saj so ga izvedli brez posebnih napak, zvokovno so bili dobro podkovani, pa tudi setlista je bila primerno opremljena z udarnimi komadi. Publika se je odzvala, kot se spodobi, norela v mosh pitih in čupala. (Tina)

Večerni program Dirty Skunks staga je bil zavit v črno, saj so se na odru zapored zvrstili Svart Crown, Otargos, Tsjuder in Aura Noir, od katerih je treba izpostaviti predvsem zadnje, ostali pa z delno izjemo Otargos žal plavajo nekje v povprečju. (Gorjanec)

Medtem ko se je na malem odru na svoj nastop pripravljala francoska black metal zasedba Svart Crown, so veliki oder ob 18. uri zavzeli člani irske zasedbe Primordial, ki kljub približnim žanrskim oznakam keltskega oz. poganskega black metala igrajo nekaj povsem svojega. Njihova besedila, navdahnjena tako s starodavno kot novejšo irsko zgodovino (več sto let trajajoča tiranija britanske oz. angleške oblasti, velika lakota, posledična izseljevanja v novi svet), so enako bistven element njihove glasbe kot izjemna instrumentalna spremljava ter vokal Alana A. Nemtheange, ki je kot vizualno najbolj prepoznaven član zasedbe edini nosil razcapana oblačila s kapuco in corpsepaintom. Glede na to, da so zadnji album izdali pred dvema letoma, bi lahko tokrat namesto ustaljene setliste zadnjih nekaj let odigrali tudi nekaj starejših pesmi, npr. The Soul Must Sleep ali The Burning Season. Meni in številnim v publiki so tako šli na roko vsaj s pesmijo Gods to the Godless, zgrešili niso pa niti s preostalim izborom pesmi, saj si je enostavno nemogoče zamisliti koncert Primordial brez prepevanja publike z Alanom: »Sing, sing, sing to the slaves /…/ as Rome burns.«
Setlista: No Grave Deep Enough, Gods to the Godless, Bloodied Yet Unbowed, As Rome Burns, Traitors Gate, The Coffin Ships, Empire Falls. (Aleksandra)

Eno izmed velikih pričakovanj zadnjega dne (poleg King Diamond) so bili finci Wintersun z mastermindom Jarijem na čelu. Velika pričakovanja pa so padla v vodo v momentu, ko je proti koncu intra When Time Fades Away vse ugasnilo. Brez elektrike celotno prizorišče. Tema. Tišina. Vzkliki. Kriki. Solze. Pol ure čakanja in počasi so se stvari pričele prižigati nazaj in zopet se je zavrtel intro, katerega konec so odigrali tudi člani zasedbe in komad je prešel v 15 minutno mojstrovino Sons Of Winter And Stars. Ko smo že bili pripravljeni na eno uro poslušanja nove plate z upanjem na kakšnega od komadov iz Time II, se je malo pred koncem omenjene pesmi prizorišče zopet ovilo v temo. Po glavi nam je šla samo ena misel: naj King Diamond prestavi koncert za pol ure. Po dodatnih 15 minutah čakanja so Wintersun ponovno stopili na oder in z vrhunskim zvokom in popolno norijo pod odrom odigrali komade Beautiful Death, Death and the Healing, Winter Madness in Starchild. In potem so kitare dobesedno vrgli pomočnikom na odru in se prišli prikloniti in slikati. Na obrazih so se pojavile gube jeze, razočaranja in žalosti. Zakaj niso raje odigrali komadov iz novega albuma? Ja, verjetno je bila tako pripravljena matrica. S solzami v očeh in jezo v srcih smo odšli na pivo, se jezili na King Diamonda in se podali na plažo, kjer smo na koncu žalost utopili z Jarijem in Kaijem iz zasedbe. (Tina)

Medtem ko so v solzah nekateri cepetali po blatu pod main stagom, pa je isto sranje z elektriko na malem stagu doživljal odličen metal band Aura Noir. Norvežani, ki so se nam v fantastični luči predstavili že na lanskem MMOA, so tudi tokrat sekali svojo brezkompromisno mešanico Venom in Motörhead (ja, Venom so ŠE ENKRAT zmešali z Motörhead) in pod odrom spet zbrali solidno množico, ki je fante spodbujala tudi, ko je območje zavila tema. Brez cmizdrenja, jokanja in jamranja so tako Aura kot tudi občinstvo počakali, da se žmoht vrne v kable, in nato veselo odružili dalje. Take mamo rad’! (Grega Š.)

Čeprav smo bili tekom tedna deležni marsikaterih presežnikov, pa je pravi vrhunec prišel šele na koncu. King, eden in edini, je zopet stopil na slovensko grudo in nam prinesel horror show brez primere. Že pogled na oder med čakanjem je dal vedeti, da nas čaka nekaj posebnega, in ko so zazveneli prvi riffi, so se marsikomu na lica prikradle solze sreče. Predstava je speljana kot en koncept, ki ga gradi ogromno elementov. Mogočna in srhljiva odrska kulisa, nebrzdana in v glavo bolna babica, ki je med Welcome Home prišla naganjat strah v kosti, Kingova pojava in njegova fuzija plesa in rituala so samo eni izmed utrinkov koncerta. Vse skupaj je dopolnjevala virtuozna zasedba instrumentalistov, ki so uigrano nizali hite. Andy LaRoque z unikatnimi vložki upravičuje sloves težko dosegljive legende, King Diamond pa je vokalno resnično v najboljši formi do zdaj. Da nisem bil edini s temi občutki, so dokazali obiskovalci, ki so vidno utrujeni od celotedenskega preizkušanja svojih zmožnosti po koncertu odhajali srečni, skorajda razsvetljeni. Po pričevanjih je tisto noč King Diamond na svojo stran pridobil precej tistih, ki jim je prej v nos lezlo njegovo »cvileče jamranje« (Martin). Eden izmed takih sem tudi sam (Grega), saj sta me nastop in glasba zares prepričala. Ko pa zadoni »Come Come to the Sabbath« se heviči itak strgamo s keten in čupanje se prične. Super!
Če so nekateri spričo veličastnega nastopa postali »born again King Diamond fani«, pa smo drugi ob prvem srečanju s to heavy metal legendo doživljali povsem drugačne občutke. Rek, ki ga je moč slišati znova in znova, pravi, da ti je King Diamond oz. njegov trademark vokal lahko ali nadvse všeč ali pa ti gre na kurac. Osebno se štejem med slednje, saj mi je to piskanje naravnost neposlušljivo in mi kvari uživanje v odlični inštrumentalni podlagi. Vrhunec nastopa so bili za moje pojme komadi Mercyful Fate, kjer se King poslužuje nekoliko širšega spektra vokalnega izražanja. Nekoliko sem bil razočaran tudi nad samim šovom. Scenografija je bila sicer fenomenalna, tu ni kaj dodati, toda samo dogajanje je bilo bolj dolgočasno. Spričo opisa njegovega nastopa na lanskem Sweden Rock Festivalu sem namreč na odru pričakoval celo dramo, dobili pa smo samo eno babnico, ki se je enkrat v beli, drugič v črni obleki vlačila po kulisah in kot vrhunec svojega »teatralnega« nastopa povrgla cenenega plastičnega dojenčka. Ob takem renomeju in spričo toliko vloženega truda v sceno bi pričakoval, da se ta tudi dodobra upraviči. (Gorjanec)

Kot zadnji nastopajoči so festivalski program zaključili švedski očetje (epskega) doom metala Candlemass. Nabito polnemu prizorišču pred malim odrom so postregli tako s komadi z aktualnega in hkrati domnevno zadnjega studijskega albuma Psalms of the Dead (Prophet, Waterwitch, Psalms of the Dead, Black as Time) kot tudi z nekaj najstarejšimi klasikami svojega skoraj 25-letnega obstoja, in sicer Dark Reflections (Tales of Creation, 1989), Bewitched ter At the Gallows End (Nightfall, 1987), navsezadnje pa seveda z Under the Oak, Crystal Ball ter Solitude (Epicus Doomicus Metallicus, 1986). Stari mački so svoje odigrali tako dobro, kakor so tudi uživali na odru, precej dobro pa se je odrezal tudi aktualni vokalist Mats Levén, ki sicer starih pesmi seveda nikoli ne bo mogel zapeti enako kot nekateri njegovimi predhodniki, je pa k nastopu izjemno pripomogel s svojo karizmo, energičnostjo in svojim neoporečnim petjem. Skupaj z Matsom je prepeval tudi marsikdo v publiki, pozitivno vzdušje izjemnega doživetja je le skazil minuto in pol dolgi nekonvencionalen intro v pesem Time is Black – kot zadnji band festivala so si ga pač lahko privoščili.
Če omejim sporočilo omenjene pesmi z Metaldays – čas od začetka festivala je vse do zadnjega vikenda v juliju prehitro minil. (Aleksandra)

Tako, Metaldays 2013 je za nami in tista malenkost porodnih krčev je preživeta brez posledic. Roman in Boban (brez šal v smislu Milli Vanilli, prosim!) sta pokazala, da lahko brez jodlarskih piščali pripravita zares užiten metalski teden, ki se dopade poslušalcem vseh podzvrsti metal glasbe. Prvič v zgodovini festivala smo tako zares dobili slasten mali oder, prvič je na njem nastopilo veliko število pravih old-school underground legend, prvič bendi niso bili prisiljeni v prostituiranje s prodajo kart in prvič smo na samem območju festivala dobili zares široko ponudbo odličnega piva. Za vse male napakice in nevšečnosti pa organizacijska ekipa obljublja, da jih bodo v največji meri odpravili, in na tem mestu lahko ekipa Paranoida zakliče le »Srečno Metaldays 2013, se vidimo drugo leto!«

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
29. 8. 2016Metaldays 2016, 4.dan / Galerija
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
28. 9. 2005Wacken Open Air 2005 / Reportaže
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija