Rad delam. Rad hodim v službo. Svoje delo imam rad, rad ga opravljam tudi nad normalnim oziroma pričakovanim obsegom dnevnega, tedenskega ali mesečnega števila ur. Dejansko delam tako zelo rad, da opravljam trenutno kar dve službi. Če k tema dvema prištejem še delo, ki ga opravljam za Paranoid, sedim potemtakem že na treh stolčkih. Sem zaradi tega deloholik? Morda. Dejansko ne vem. A se s tem tudi ne obremenjujem preveč. Sem pa prejšnji teden prišel do te točke, ko je bilo treba stvari presekati. Čeprav torej rad hodim v službo, so se nabrale malenkosti službenega vsakdana, ki so mi narekovale, da presekam rutino. Tako kot se preseka nekaj zaporednih piv ali kozarcev vina z žganjem, sem moral presekati službene obveznosti z najljubšo prostočasno dejavnostjo vsakega (pravega?) metalca. S koncertom torej.

JAZ: »Greš zraven na koncert v Ljubljano?«
ON: »NU deathcore???!!! Ni to za nas, stari.«
JAZ: »Groove metal. Pozabi nu.«
ON: »Mogoče pridem samo za družbo. Javim jutri.«

Itak, da je šel zraven, tako da je bil program sobotnega večera za oba videti tako:

20.30 Smrt
21.30 Decair
22.30 Morywa

Po parkiranju avtomobila v poznani ulici zraven Metelkove je sledil sprehod skozi »Urinovo« ulico do sobotnega kraja zločina. Pri tem se mi je znova zgodilo, da sem takoj za ovinkom zaznal glasbo, ki po mojih izkušnjah ni doma na Metelkovi. Reggae. No, nič proti tej glasbeni zvrsti, Bob Marley je gospod, ki občasno prepeva tudi v mojem domu, a že več kot dve dekadi obiskujem Metelkovo pač samo zaradi metala. Od kod torej tuja glasba na meni znanem mestu? Z njo se kratkočasijo pojave tujega porekla v družbi domačih in tujih uživalcev trdih drog, ki se – po nedavnih izkušnjah – vedno agresivneje ali intenzivneje »mešajo« z obiskovalci koncertov. Klubi so že zdavnaj reagirali s skupno zunanjo varnostno službo, kar sicer daje neki občutek »varnosti«, a že to, da moram o tem razmišljati in (celo) pisati, mi niti malo ni po godu. Sploh si namreč nočem predstavljati, kako bi se mi obrnilo življenje na glavo, če bi vsebina tega, kar sem našel na pločniku (glej sliko) pristala v mojem telesu. Očitno je za oblasti najlaže in najpreprosteje, da se tovrstna klientela zbira na Metelkovi in nadleguje metalce, namesto da se klati po celem centru mesta sem in tja?

Slika NI simbolična.

Oh, točno, metal! Zaradi metala sem se odpravil v Ljubljano. Ker sem izpustil aprilski release party drugega albuma What We Call Home death metalcev Smrt, je bilo veselje dvojno, da slišim nove komade »prvič« v živo. In s temi se je tudi začelo. Najprej intro, potem pa dvojček teh. Izkazalo se je, da albuma kljub številnim ponovitvam vseeno še ne poznam na pamet. Ali pa mi začetek še ni sedel, ker še nisem bil dovolj ogret. Zaradi skromnega obiska ob začetku nastopa Smrt vzdušje še ni bilo pričakovano, hkrati pa popito pivo še ni delovalo v pravi smeri. Namesto dviga adrenalina sem v sprednjem delu glave čutil tisto poznano meglo, ki je izginila s Pleasures of the Flesh, otvoritvenim komadom prvenca Oppression from All Suffering. Uf, kako so pasali ta in ostali stari komadi. Kljub očitni všečnosti novega albuma, ki sem jo v recenziji tudi neposredno izrazil, sem pač old school metalec, ki močneje trza na old school zadeve. In prvenec pač je bolj deathmetalski in zato meni tudi bolj všeč. Kar pa ne pomeni, da nisem dobil potrditve o tem, da je komad The Day the World Stood Still dejansko moj najljubši na albumu. In da ne pozabim: pravi užitek je bil gledati Luki in Maju pod prste, ko sta rokovala s kitaro kot s klavirjem.

Smrt, hvala za podpisan CD!

Drugi nastopajoči večera, ljubljanski post hardcore/metalcore band Decair, se najmočneje približa temu, kar je skrbelo mojega kolega v zvezi z obiskom koncerta. Sam pa se moram na tem mestu ponoviti: »Žanrska kombinacija, ki jo band proizvaja, je daleč od tega, kar se po navadi vrti v mojem predvajalniku, zato o kakovosti slišanega težko sodim.« (Vir: reportaža Halloween Massacre 2023.) Ob podvojeni publiki so Decair imeli manj dela s tem, da nas ogrejejo, tako da tudi meni ni bilo težko »not pasti«. Se pa med celim nastopom nikakor nisem mogel nagledati »novega« bobnarja, ki je z neprestanim nasmeškom na obrazu proizvajal posredne in neposredne bobnarske ritme in s tem izkazoval, da ima tudi on rad svoje delo. No, vsaj bobnarsko, o čem drugem itak ne morem soditi. Tako kot Smrt so nas tudi Decair razvajali kakšnih 40 minut, v tem času pa nas zibali v bolj melodičnih ritmih ali nas tresli s pank oziroma metal udarci.

Dokler ni okoli banda vse potihnilo, sem že bil nekakšen štajerski zalezovalec Morywe. Kjer so oni igrali, sem jaz o tem pisal. To obdobje je trajalo kar nekaj koncertov, dokler … Kaj pa vem, do kdaj. Verjetno do takrat enkrat, ko je pevec/kitarist Peter Gologranc zapustil band? A ni pomembno. Zasedba je spet kompletna, vokalist je prava »žival« – tako na videz kot vokalno – v pozitivnem smislu metafore, ritmično pa itak vse štima. Slovenski Pantera na steroidih so nas najmočneje usekali po bobničih z baskitaro, kar je bilo povsem pričakovano in tudi zaželeno. Še enkrat podvojena publika pa je vse ponujeno z užitkom sprejemala. Sprva sicer še vseeno nekako zadržano, a nekje na sredini seta, se pravi pri komadu Mind Labyrinth, je počilo. Počilo v glavah določenih osebkov iz publike. Počilo v pozitivnem in zaželenem smislu. Pok v glavi posameznikov se je manifestiral z udarcem v moj hrbet, ki mi je v trenutku odvzel bolečino v križu, s katero sem se pred tem ubadal več kot dva tedna. Hvala nesojenemu kiropraktiku, hehe. Od takrat dalje se je vzdušje le še stopnjevalo, mali mosh piti so se sprevrgli v večje, osebki so padali in se pobirali, ko je bil na vrsti circle pit, se je cela dvorana umaknila ob varno zavetje sten. Gromka sicer še zdaleč ne premore kapacitete dvoran, kot jih znajo napolniti pravi Pantera, a občutek nas tam pod odrom pa je vsekakor bil primerljiv. Metal je pač metal, vseeno, a se igra za 100 ali 100.000 ljudi. In ja, novi komadi so bili dobro sprejeti, stari pa še bolje. Finalni, nadodlični Womb, je deloma zasenčil Wreck, saj se je za izvedbo slednjega bandu pridružil Peter, medtem ko je Gianni Poposki, ki je pri enem komadu sodeloval pri snemanju II, zaradi bolezni odpovedal udeležbo. In kateri komad z novega albuma se mi je izkazal kot najboljši? Zagotovo Particle Parasite. Ta je na albumu potisnjen na konec, in sicer verjetno tudi zasluženo ter povsem opravičeno. Ta ne izstopa samo zaradi svoje deathmetalske sile, temveč tudi izjemnega kitarskega vložka, s katerim Morywa že praskajo po bolj posrednih načinih metalskega izražanja.


No, in to bi bilo to. Za konec samo še: naj ostane (slovenski) metal edina droga v vašem življenju. Da je ta kakovosten, vem že dolgo, upam samo, da je tudi lažje dostopen kot tista prava.