Nifelheim / Vulcano / War-Head

Dihurčka bosta lepega dne pregorela. Vsaj tako kaže po številnih koncertih, ki jih organizirata v zadnjem času. Na dotični ponedeljek sta se tako v Ljubljani odvila dva koncerta v njuni organizaciji, na Metelkovi so plesali, pili in zbijali zadnje koščke ugleda metal glasbe ljubitelji trolov in harmonike na koncertu Trollfest in Equilibrium, v Ortu pa smo se ljubitelji bolj prvinskega kovinarstva družili ob zbijanju War-Head, Vulcano in Nifelheim. Z velikim zadovoljstvom lahko ugotovim, da sta bila oba koncerta solidno obiskana.
Kmalu po deveti uri so na oder ob dokaj razredčeni publiki stopili Hrvatje War-Head. Moje prvo srečanje s skupino je razkrilo, da gre za trio višjega EMŠA, ki igra preprost in udaren thrash. Fantje na odru kljub EMŠU kažejo precej več lakote in energije kot marsikateri mlad domač band; to je nasploh veljalo za vse skupine tega večera. Sistem »jebeš-solaže« mi sicer ni preveč všeč in tako me tudi sam koncert pretirano navdušil, nikakor pa zadeva ni bila neposlušljiva.
Presenetljivo so bili najbolj obiskan band večera Brazilci Vulcano. Thrasherji iz dežele Sepulture zvenijo kot nekakšen južnoameriški odgovor na Exodus. Šus, mona! Spet nas je na odru pozdravila konkretna količina bleščečih čel in porejenih trebuhov, a energija je bila tu in publika jo je hlastno goltala in še bolj hvaležno bruhala nazaj na oder. Krasna sinergija! Pevec Luiz Carlos, starejša brazilska inačica našega Maslaca, grmi na odru kot konkreten vihar, v oči pa pade izjemno energični sivolasi bobnar Arthur von Barbarian, ki tolče po opnah kot Izraelci po Palestini, pri tem pa za baterijo skače, meče palice v zrak in se ves čas prešerno in zelo »netrešersko« smeji. Vulcano so verjetno celo prvi južnoameriški thrash metal band in s prekinitvami delujejo že krepko čez 30 let brez kakšnih zares velikih uspehov, torej je jasno, da delujejo in koncertirajo predvsem iz čiste ljubezni do glasbe. Zanimivo je, da je skupina na isti lokaciji že nastopila pred leti, na vrhuncu thrash revival gibanja v Sloveniji, a tedaj naletela na klavrn obisk, tokrat pa skoraj napolnila Orto Bar. Lahko bi rekli, da so bili vzrok headlinerji Nifelheim, a kot bomo videli kasneje, ni bilo tako. Kdo bi razumel ...
Po Vulcano so oder najprej zasedli vsi najbolj klišejski black metal stereotipi: kartonasti narobe obrnjeni križi, črne ograje in tr00 kvlt projekcija namesto backdropa. Pavza med Vulcano in Nifelheim je bila odločno predolga, a ob prihodu na oder je bila zamuda jasna, saj dvojčka Gustavsson in ekipa nase navlečejo več verig, špic, žebljev in sadomazo usnja kot vsa slovenska metal scena skupaj. Človek dobi občutek, da gre pri Nifelheim za precej več zajebancije, kot smo tega vajeni pri tradicionalnih švedskih black metal skupinah, in »Bröderna Hårdrock«, torej vodji Pelle in Erik – oz. Tyrant in Hellbutcher, kot ju poznajo na Švedskem – bi tej ugotovitvi vsekakor pritrdila. Zagrizena oboževalca Iron Maiden sta pod ime Nifelheim namreč zapakirala najbolj primitivno obliko speed metala, ga nadgradila z zlobnimi black metal vokali in vso mogočo blackmetalsko vizualno navlako. In stvar pali. Bolj, kot bi si mislili. Ljudi je bilo sicer manj kot na Vulcano (temu je verjetno botrovala pozna ponedeljkova ura in dejstvo, da je bila povprečna starost obiskovalcev okoli 30 let, torej ljudi, ki imajo v torek službo), a so bili še bolj posrkani v dogajanje, videti je bilo precej resnega headbanganja in fanov, ki so med koncertom padli v pravi trans. Glede na naravo turneje in publike so se Nifelheim tokrat predstavili v bolj speed/thrash obliki kot blackmetalski, a to je ljudem očitno ustrezalo. Žal so pozna ura in zgodnje obveznosti naslednjega dne tudi meni preprečile ogled špila do konca, a sem bil z videnim več kot zadovoljen.