Rammstein

Torek, 30. 4. 2013, je bil na nek način prelomen dan za slovenske ljubitelje težke glasbe, saj so se v Ljubljani ustavili nemški velikani Rammstein in zlahka razprodali mamutsko dvorano Stožice, s čimer s(m)o obiskovalci našim organizatorjem dali zelo pozitiven signal za nadaljnjo organizacijo velikih dogodkov pri nas. V teh dneh je bilo veliko napisanega o težavnem vstopu v dvorano, a sam ne delim tega mnenja; ob 20:45 sem se odpravil v notranjost Stožic in ob 20:50 sem že sedel na dodeljenem mestu. Vlogo predvozača je opravljal DJ Joe Letz, sicer bobnar zasedbe Combichrist, a sem njegov nastop v celoti zamudil. Sodeč po posnetkih na YouTubeu gre za elektronsko glasbo, ki bi jo tudi sicer teže prenašal in še teže ocenil.
Deset minut čez deveto zvečer pa se je kres zares začel. Rammstein so ob eksplozijah prihrumeli na oder in dostavili single Ich Tu Dir Weh z zadnjega albuma Liebe Ist Für Alle Da. Tedaj se mi je utrnila vzporednica med Rammstein in ameriškimi megalomani Kiss. Obe zasedbi namreč gradita svojo slavo na ekstravagantnem showu, polnem megalomanstva in pirotehnike, sama glasba pa je zelo osnoven r'n'r – udaren, na prvo žogo, z golimi osnovnimi riffi in himničnimi refreni. In kot je to palilo za Kiss pred skoraj 40 leti, pali še danes za Rammstein v posodobljeni različici. Če Rammstein slučajno kdo ne pozna, je njihova glasba zelo lahko opisljiva: mešanica preprostih, a udarnih heavy riffov z izseki elektronike, podkrepljenih z ravno ritem sekcijo in začinjenih s trdo nemščino, kar nam da vtis futurističnega hlada razčlovečene tovarne, ki jo vokalist Till Lindemann vodi z izjemno hladnostjo in jo obenem uporablja za uresničenje svojih sadističnih nagnjenj. Vse skupaj publiko povleče v masovni trans in tudi tokrat ni bilo nič drugače, saj so vsi sodelovali že pri tretjem komadu, Keine Lust. Odrski nastop Rammstein je zares vreden ogleda. Klaviaturist Flake je oblečen v nekakšno svetleče srebrno ogrinjalo in ves čas koncerta hodi po Rammstein inačici tekočega traku, kakršnega poznamo iz fitnes klubov, po potrebi pa se prelevi v Tillovega »gimpa«, nad katerim frontman grobo izživlja homoerotične fantazije med komadom Bück Dich – provokacija v najboljšem pomenu besede. Nesporni vladar odra pa je Till Lindemann. Možakar petdesetih let namreč med petjem vihti ognjene palice, v ogromnem kovinskem sodu na vozičku s plamenometalcem kuri kaskaderje, se izživlja nad Flakejem in na koncu iz ogromnega topa, ki se vozi nad publiko, »stušira« fan pit z milnico. Izjemna paša za oči torej, kaj pa za ušesa? Glasba teh Nemcev je tako preprosta, da govoriti o tehničnem delu izvedbe preprosto nima smisla. Je pač vedno izvršen v nulo, saj k temu pripomore odsotnost kitarskih solaž, blast beatov in kompliciranih basovskih figur; vse je zgolj podrejeno reproduciranju tovarniškega občutka nabijanja kladiva na nakovalo. Vendar to nikogar ne moti, nasprotno, publika je med komadi Feuer Frei, Links 2-3-4, Ich Will in predvsem Du Hast izjemno zavzeto sodelovala, mnogo bolj kot na večini tovrstnih slovenskih koncertov. Predvidljivost setliste so Rammstein razbili v dodatku, ko je Till na odru ostal sam s pianinom in odigral akustično verzijo Mein Hertz Brennt. Vse skupaj je že nevarno mejilo na pretirano patetiko, vendar je pevec z vrhunsko predstavo odpihnil vse primerjave z Bon Jovi, ki bi se morda drznile pojaviti. Sledila sta še komada Sonne in Pussy, nakar so se Rammstein po slabih dveh urah vidno zadovoljni poslovili od ljubljanske publike.
Kaj reči za konec? Odlična predstava, super zvok (dvorana Stožice je po adaptacijah postala fenomenalna za tovrstne dogodke) in razprodanost koncerta so odlični obeti za nadaljevanje podobnih dogodkov pri nas. Morda pa le ni daleč dan, ko bodo Stožice zasedli Iron Maiden ali Metallica …