Po uspešnem potovanju z dunajskega koncerta poročamo še s fronte v Stuttgartu. Nemška DeutscheBahn je seveda poskrbela, da se njena »reputacija« še naprej neusmiljeno širi, in omogočila še meni, da doživim pravo izkušnjo – zamudil sem začetek koncerta. Na srečo sem ga že doživel in v areno stadiona sem vstopil ravno, ko je The Legendary Orchestra izvedel vznemirljivo Unkillable Soldier. Še enkrat lahko potrdim: v orkestralni izvedbi je ta skladba preprosto boljša od originala, kot da je bila od začetka zamišljena za orkester in zborovsko petje. Setlista orkestra je bila seveda identična dunajski – z orkestrom je bistveno težje spreminjati program – stadion pa ravno tako nabito poln. Prazen je ostal le kak sedež visoko na tribuni, sicer pa je število razprodanih stadionov na tej turneji (meni) preprosto nepredstavljivo. Zopet: ničesar ne želim jemati uspešnemu bandu, toda v metalu – in še posebej v podžanru power metala – obstajajo zasedbe, ki so objektivno bolj glasbeno podkovane. Kaj je torej tisto, kar je povzročilo, da Sabaton danes gledam v istih arenah, kjer sem gledal zadnjo (vsaj zaenkrat je tako videti, preden se rodi kaka ideja reuniona) turnejo Slayer, Rammstein in Metallico na 360-stopinjskem odru?

Da bi to preveril, sem izbral žrtev: prijatelja, ki živi v Stuttgartu in je bil še metalski devičnik. Nič več! Ampak – glej ga zlomka, Sabaton pa pozna in ga označuje kot »velik band«. Aha. Velik band. Sabaton. Zanimivo. No, da ne bo reportaža kopija prejšnje, saj je bila setlista praktično identična, bomo raje iskali kontraste. Recimo – v dvorani je dominiral vonj po pivu. Ne intenzivno, ampak dovolj očitno, da se je to opazilo. Oder je bil precej drugačen, sestavljen zgolj iz »dolgočasnega« glavnega odra. Pfft … Avstrijcem so na začetku postregli z bistveno boljšim presenečenjem. Sicer pa, če se pretvarjam, da me na Dunaju ni bilo – potem kontrast pade, odziv publike je bil ravno tako močno presenečenje. Znova se je začelo s kratkim besednim obračunom Napoleona, Džingiskana in Julija Cezarja. Očitno, razen osnovne linije, igra ni povsem skriptirana – dosti je improvizacije in prilagajanja odzivom publike. Verjeli ali ne, Napoleona iz nekega razloga v Nemčiji res nihče ne mara. Vsakič, ko je iskal podporo publike, je bil pošteno požvižgan. A se je vedno izmazal s kakšno šaljivo pripombo v stilu: »Ah, ne vem, zakaj sem mislil, da bom danes tu doživel kaj drugega. Nehvaležni – uvedel sem pravila, zakone in s tem civilizacijo. Vi pa tako.« Džingiskan je to seveda izkoristil za poudarjanje svoje »dominance«: »Vidiš? Noben te ne mara, navaden beden Francoz si.« Cezar se je pridružil posmehu, a mu tudi tokrat ni pomagalo, da bi pridobil zvestobo – še en nož v hrbet. Vse to se je dogajalo na glavnem odru, nato pa so s stranskega vhoda znova prikorakali vodja templarjev in štirje zamaskirani privrženci. Ta del pa je bil povsem skriptiran: vodja je osvajalce znova utišal, jih opomnil, da publika njihove zmage in poraze pozna, in dodal, da so tu zaradi nečesa drugega – da bi doživeli zgodovino. S tem je, tako kot na Dunaju, napovedal prihod Sabaton.

Zamaskirani vitezi na glavnem odru so se razkrili in takoj udarili s Templars, nadaljevali pa s The Last Stand in Hordes of Khan, tokrat z nekoliko drugačno produkcijsko zasnovo. Sredinskega mostu res ni bilo, so pa zato ognjeni zublji templjarskega »gradu« delovali še močnejši in številčnejši kot na Dunaju. Morda temu v prejšnji reportaži nisem dal dovolj teže, a na obeh lokacijah je bil celoten koncert prepleten z vzkliki »Noch ein Bier!«. Na Dunaju so imeli Sabaton s tem že precej dela, Joakim je moral trikrat »na eks« izprazniti kozarec, v Nemčiji pa to ni bila stvar izbire, nekje sem kar nehal šteti, kolikokrat je neki član zasedbe dobil pivo v roko. Joakim je sicer opozoril, da imajo Skandinavci, ko spijejo kozarec preveč, nenavadno radi goloto – kar je imelo točno kontra učinek; dvorana je navdušeno zavreščala. V tem valu navdušenja je Joakim predstavil še »alkoholnega tehnika«, člana ekipe od leta 2009, ki je očitno zadolžen tudi za redno dostavo piva na oder. Ob tej priložnosti se je iskreno zahvalil njemu in celotni ekipi – da je bil ta šov sploh mogoč, je za kulisami sodelovalo več kot 200 ljudi.

Nato se je znova pojavil Napoleon. Tokrat ni rekel ničesar, le stopil je na oder in začela se je njemu posvečena I, Emperor. Medtem sem z enim očesom opazoval svojega prijatelja – »žrtev«, ki sem jo pripeljal na fronto. Ves čas je imel telefon v roki, sproti brskal za besedili in si tako sestavljal zgodbe komadov ter tu in tam prepeval zraven. Ta mala epizoda zelo natančno razloži, zakaj Sabaton pritegnejo: glasba je dostopna tudi za nemetalsko publiko, refreni so jasni, šov je močan, a ključno je, da je vse zgrajeno na dejanskih pripovedih, legendah in zgodovinskih dogodkih. Po I, Emperor se je pojavil Cezar in skupaj z Napoleonom ponovil humorni, delno improviziran dialog pred Crossing the Rubicon. Nadaljevanje je bilo zelo podobno dunajskemu koncertu – le z nekoliko več »nohanja« piva v ozadju (iz nemščine »noch ein Bier«).

Tik pred Christmas Truce si je eden od kitaristov vzel trenutek, da je povedal, da so pred natanko 20 leti tudi igrali v Stuttgartu, a jih takrat ljudje niso jemali pretirano resno in so jih zafrkavali, da ne bodo nikoli polnili stadionov. Ko je utihnil, se je dvorana odzvala z močnim, spoštujočim aplavzom. Včasih molk pove več kot besede. Zbor se je nato, tako kot na Dunaju, pridružil za drugi del koncerta, kar je znova dvignilo vzdušje na še višjo raven. »Nohanje« piva pa je, sodeč po dogajanju na odru, že imelo vpliv tudi na band: med Primo Victoria je Chris Rörland iz čiste šale rahlo porinil Joakima ravno v trenutku, ko tega ni pričakoval. Ta se je dejansko nekoliko spotaknil, za hip prenehal peti, nato pa v smehu dodal v mikrofon: »What the fuck?« – in v smehu poskušal nadaljevati s petjem.

Dejansko priznam, da čeprav sem bil na istem koncertu s skoraj identično setlisto dvakrat, ni bilo prav nič manj vznemirljivo. Tokrat so Winged Hussars nadomestili z mogočno The Art of War – skladbo, posvečeno istoimenski starodavni kitajski vojaški doktrini, ki jo je zapisal Sun Tzu in še danes velja za eno najvplivnejših strateških besedil na svetu. V deželi, kjer je nastala, Kitajski, ima še vedno poseben kulturni in zgodovinski status, kar skladbi v živo doda dodatno težo. Koncert so nato znova zaključili z uporniško Masters of the World.

Navajeni smo koncertnih večerov, kjer glavni band spremljajo ena ali dve predskupini, ki včasih, še posebej, če niso iz istega žanra, delujejo kot nepotrebno zavlačevanje tistega, kar publika res čaka. Včasih je zaradi tega mogoče »taktično« priti pozneje, da ujameš samo bistvo večera. Na tej turneji Sabaton pa to preprosto ne drži: orkester ni predskupina v klasičnem smislu, temveč polnopravni nosilec koncepta, saj igra simfonične priredbe Sabatonovih skladb v še bolj epski in mogočni obliki, kot jih poznamo z albumov. S tem si obe »zasedbi« razdelita komade, vsaka igra svoje in prisotni dobijo tematsko izkušnjo z glavno temo Sabaton.

Namenoma sem v prejšnji reportaži izpustil reakcijo banda na avstrijsko publiko. Poigravali so se z izjavo, češ: »Nemci pravijo, da niste tako zvesti metalci kot oni. Pokažimo, da ne drži!« Avstrijci so seveda odgovorili z glasnim vzklikom, Sabaton pa vrnili: »Dobro vam je to uspelo! Ne morejo se kosati z vami!« Takrat sem si mislil, da gre za običajno koncertno »pumpanje« množice. Motil sem se. Na Dunaju je bilo res nekaj drugače – neka vrsta dodatne iskre, ki je težko opisljiva, a jo je bilo čutiti. Ljudje so plesali tudi na tribunah, se podajali v mini mosh-pite, parter pa je bil tako ali tako divji. V Stuttgartu je bilo vsega tega občutno manj; predvsem na tribunah ni bilo posebnega dogajanja (če odštejemo vidno predozirane profesionalne »noharje« piva). Zato ostaja odprto vprašanje: kdo bo korenjak, ki bo Nemcem povedal, da jih Avstrijci prekašajo?