Seventh Station

Na koncertu katere zasedbe lahko v slabih dveh urah slišite klasiko, progresivni death metal, tango, koračnico in marimbo? Igorrr? Morda. Pa vendar moj nedeljski večer tokrat ni bil rezerviran za tega glasbenika, ampak za (skoraj) domače progresivne metalce Seventh Station. Gre za zasedbo, ki jo sestavljajo šolani klasični glasbeniki – profesor tolkal, korepetitor na baletni šoli, učitelj petja, skladatelj – in že samo iz teh podatkov je jasno, da je njihova glasba pod močnim vplivom klasike. Band sem tokrat v živo videla že četrtič, pa vendar prvič v trenutni postavi – med člane se je namreč vrnil originalni basist. Fantje so izdali dva studijska albuma, na tokratnem koncertu pa smo slišali tudi dva nova komada, ki sta del prihajajočega EP-ja.

Preden se prepustim opisu samega koncerta, pa ne morem mimo lokacije. Seventh Station so se namreč kot prvi metal band povezali s Posavskim muzejem Brežice in nastopili kar na grajskem dvorišču. Prijetna temperatura in pokrito dvorišče sta bila na njihovi strani, pa vendar je koncert obiskalo med 80 in 90 ljudi. Morda s(m)o se približali stotici, a kot »članica« posavske metal scene ne morem mimo dejstva, da je bilo kar nekaj gostov naključnih, po drugi strani pa je »manjkalo« kar nekaj lokalnih obrazov, ki po navadi obiskujejo koncerte trših ritmov. Ali je za to kriv nedeljski večer ali morda zanje pretežka glasba, ne bomo nikoli vedeli.

Fantje so koncert otvorili s komadi z aktualnega ploščka – Unspoken Thoughts in Seven Digits. Oba bolj metalske narave in oba ravno prava, da je lahko tonski mojster primerno nastavil vokale, ki so bili sprva malenkost manj slišani. Njihov že omenjeni aktualni plošček Heal the Unhealed (med drugim) govori o tragični ljubezni med Stalinom in njegovo drugo ženo Nadjo, tako da so bili tudi sledeči trije komadi zelo pričakovani. Prvi del – The Heart of a Nation (Nadia) s počasnim uvodom, eksplozivnim nadaljevanjem in tragičnim koncem. Ko se zaslišijo streli in ena ljubezen, eno srce, umre. Drugi del – The Ruthless Koba, preobrazba 2. stavka simfonije št. 10 Dmitrija Šostakoviča. Ne vem, zakaj, a se mi zdi, da je bila koračnica tokrat odigrana trše, mogočnejše, bolj čustveno in morda jezno? Tretji del – All Hail the Moustache. Slepo sledenje Stalinu, korakanje in najbolj intenziven komad v trilogiji. Na tem mestu velja omeniti izjemno vokalno sposobnost in interpretacijo vokalista Davidava »Vidija« Doleva, ki brez težav iz grla spravi growle, screame ter zelo velik razpon čistega petja. Po trilogiji je prišlo na vrsto glavno presenečenje večera. Aja, saj res – zasedba je na oder prinesla marimbo. Ja, tisto pravo, veliko, orkestrsko. Zakaj? Za naslednji komad. Tropical Limbo, predrugačen koncert za marimbo avtorja Eckharda Kopetzkega. In bobnar Grega Plamberger je kar naenkrat dobil dvojno delo. Ja seveda, igral je bobne in marimbo. Kako? Skakal je od enega glasbila do drugega in urno menjaval dve oz. štiri paličice. Vsekakor – vrhunsko. Nekdo morda tega res ne bo toliko cenil, saj gre za striktno instrumentalno in precej klasično delo, za vse nas, ki imamo kar nekaj podlage in znanja iz klasike, pa je to pravi balzam za ušesa. Da pa vendar fantje ne bi preveč zašli od grozot in trdot metala, so predrugačili še eno klasiko. V roke so vzeli Faustovo kantato skladatelja Alfreda Šnitkeja, natančneje pa del Seid nüchtern und wachet – tango, v katerem hudič posmehljivo komentira kruto trganje okončin in posledično Faustovo smrt. Pa smo ga slišali. Vokalist Vidi je prevzel vlogo hudiča (komad je bil seveda odpet v originalni nemščini), fantje pa so odlično interpretirali instrumentalni tango. Za zaključek smo slišali še dva komada z aktualnega celovečerca, in sicer balado The Edge of the Lake, ter zaključni A Final Bow, za katerega so fantje nedolgo tega objavili tudi live videospot.



Še sklepne misli? Ker sem dan po koncertu s fanti sedela na kavi in pivu (ker po ponedeljku se teden pozna), je beseda nanesla tudi na glasbo in predvsem na domačo sceno ter domače poslušalce. Naj bo ugotovitev tega pogovora tokratna sklepna misel. Če imate vsaj nekaj podlage ali zanimanja za klasično glasbo, »kompliciranje« in resno vpletanje klasične glasbe v metal, potem morate zagotovo prisluhniti Seventh Station, saj ustrezate opisu njihovega popolnega poslušalca. Vsi drugi pa ste prav tako vabljeni, da razširite meje glasbenega okusa in jim daste priložnost. Prepričana sem, da boste v njihovi raznolikosti našli tudi nekaj za svoja ušesa.