Nedelja. Gospodov dan, kvazi. Dan za počitek, dan za polnjenje baterij, ki so se tako ali drugače praznile med tednom. Dan, ko imam rad mir, tišino in čim manj interakcije z ljudmi. Pa je potemtakem nedelja sploh primeren dan za obisk kakšnega koncerta? Hja, če se po Ljubljani mudijo Six Feet Under, potem ti ni treba dolgo razmišljati. Res mi ni bilo treba. Ko je na plan privrela napoved, da bo skupina obiskala našo prestolnico, se mi je pred očmi zavrtel flashback izpred 30 let, ko smo še kot mladiči začeli uživati to brutalno surovost zgodnjih Cannibal Corpse in Six Feet Under z Barnesovimi besedili, ob katerih oddaje na Discovery ID izpadejo kot živžav za otroke. Obisk je bil torej, čeprav me njihov zadnji izdelek ni najbolj prepričal, obvezen.

Dan se je začel bolj grenko. V momentu, ko sem sedel za volan, se je ulilo kot iz škafa, voda je drla čez ceste, vidljivost katastrofalna, na avtu pa še tako ali tako zimska obutev, bravo jaz. Ekstremne vremenske razmere očitno postajajo neka stalnica, kadar se kam odpravim na koncert. Ampak da ne bom dolgovezil, v Ljubljani je bilo sončno in 28 stopinj, pred Orto Barom je bilo pod senčniki že nekaj gostov, legendarni Jack Owen se je v nogavicah sprehajal po dvorišču in kadil, skratka, čisto druga scena in čisto nedeljski vajb.
 

Ko smo prišli v več kot pol prazno dvorano, so na odru že pričeli mesariti ameriški mrtvoželezni brutalneži Embryonic Autopsy. Manevrskega prostora ravno niso imeli, ker je dobro polovico odra zavzemala glasbena oprema od Six Feet Under, na preostali polovici pa so se ti štirje možakarji morali nekako znajti s svojo lastno opremo, vključno z bobni. Malce neugodna situacija, ki je najbrž tudi vsaj delno botrovala spodrsljajem, ki so sledili med nastopom. Štart je bil sicer super, dober zvok, dobra energija in hudičevo nizek, grob, nezemeljski growl. Ampak ta vokal se je nekako spotaknil ob moja ušesa in bolj ko sem opazoval pevčevo gestikulacijo, manj mi je šla skupaj s slišanim. Je resno bil vokal posnet? Glede na druge napake, tudi fatalne, ki so povzročile celo predčasen zaključek nastopa, se ne bom niti ukvarjal z raziskovanjem izvora vokala, ki smo ga slišali iz zvočnikov. Kitaristu se je iz kitare iztaknil kabel, menda celo dvakrat (nisem popolnoma prepričan), vmes jim je nekajkrat zatajil prenosni računalnik, ki ga je upravljal bobnar, zadnje skladbe pa niso niti dokončali. Skratka, porazen nastop, ki se je kot rečeno, začel obetavno, končal pa obupno. Škoda, ker skupina sploh ne proizvaja slabe glasbe; pod streho imajo tri celovečerce, ki gredo dobro v uho, ampak s takšnimi amaterskimi napakami si precej kvarijo kredibilnost.
 

Po tem spodletelem nastopu smo absolutno morali za nekaj minut na svež zrak. Bi se kaj ustavili pred stojnico s promocijskim materialom skupin, ampak tudi tokrat so se v Sloveniji menda pojavile takšne in drugačne težave, tako da smo si lahko majice in nosilce zvoka nekam narisali. Zakaj se to pri nas čedalje pogosteje dogaja, iskreno ne vem. Pred dvorano se je v tem času nabrala kar lepa množica ljudi, ki je celo presegla moja pričakovanja o številu obiskovalcev tega koncerta.
 

Six Feet Under so z napovedjo prihajajoče vojne urnik prehiteli za dobrih pet minut. Njihove aktualne nastope sem nekaj časa spremljal na spletu in glede na Chrisovo statičnost nisem pričakoval nekega posebnega spektakla. Koncerta sem se pravzaprav udeležil iz nostalgičnih razlogov in pa iz spoštovanja do človeka (je, kakršen je), ki je na meni pustil velik pečat in je bil ena izmed teh legendarnih ikon, ki so mi kot najstniku tlakovale pot, po kateri stopam danes. Tudi ta pričakovanja so bila že v štartu krepko presežena. Že s prvo skladbo so povzročili razdejanje na celi fronti. Kljub zelo statičnemu nastopu Chrisa Barnesa je z odra zavrela energija, ki je nisem pričakoval. Zvok je bil odličen, mogočen in razločen, skupina uigrana v piko, brez napake. Ostati ravnodušen in negiben je bilo nemogoče. Fokus odigranega repertoarja je bil predvsem na zgodnjih izdajah. Poleg nekaj novejših smo slišali kar pet skladb s prvega albuma Haunted, tri z Warpath in dve z najbrž mojega favorita Maximum Violence. Raja v napolnjeni dvorani je glasno vzklikala, poskakovala, v sredini spredaj so se tvorili manjši moshpiti in še bi najbrž lahko naštel kakšno češnjico večera.
 

Nepredstavljivo, da lahko od tako neenergičnega nastopa z odra prihaja tako močna in pozitivna energija, ki ljudem riše nasmeške na obraze in poskrbi za dolgoročno memoriziranje dogodka. Vse do konca sem imel občutek, da ob nastopu uživa tudi g. Barnes, saj nam je poklonil kar nekaj nasmeškov, ki so do tedaj delovali pristno. Ko pa so zaključili s programom Six Feet Under in smo za grande finale pričakovali dve legendarni skladbi veljakov Cannibal Corpse, je Chris odložil mikrofon in odšel z odra, niti se ni odzival na obiskovalce, ki so ga med njegovim mimohodom trepljali po ramenih. Govora je seveda o skladbah Stripped, Raped and Strangled (v enem izmed novejših podkastov je dejal, da bo to skladbo vedno igral) in Hammer Smashed Face. Naj omenim, da so bili v publiki prisotni ljudje, ki so na dogodek prišli izrecno zaradi teh dveh skladb, in pa kot zanimivost, da sta bili na setlisti, ki je bila napisana na roko, navedeni obe. Ko sem vprašal basista, ali še lahko pričakujemo povratek na oder in zaključna dva komada, mi je odvrnil, da naj bi se g. Barnes ne počutil dobro in da ga najverjetneje ne bo več nazaj. Res ga ni bilo, vsaj naslednjih nekaj minut, potem je tudi naša druščina dvorano zapustila in odšla domov. Očitno me je občutek o dobrem počutju med koncertom varal, ampak dejstvo je, da so nam kljub temu ponudili več kot vrhunsko izkušnjo.
 

Setlista Six Feet Under: War Is Coming, Silent Violence, Revenge of the Zombie, Lycanthropy, Torn to the Bone, Feasting on the Blood of the Insane, Victim of the Paranoid, Seed of Filth, Death or Glory, Know-Nothing Ingrate, Mister Blood and Guts, Ghosts of the Undead, Human Target, Beneath the Black Sky