Snøgg / Extreme Smoke 57 / Human Host Body

Pravijo, da ne smeš mešati službe in zasebnega življenja. Da se lahko zaradi tega stvari zakomplicirajo. No, jaz sem minuli konec tedna naredil ravno obratno, pa menim, da se mi je obrestovalo. Osebne zadeve so me zanesle na Primorsko, pa sem se odločil, če sem že ravno v »bližini«, da »skočim« še v Mostovno. Hudiča, kako lahko zmeraj znova pozabim, da je pot iz Kopra do Nove Gorice vse kaj drugega kot kratka? Čeprav me je dodobra streznilo, ko sem v tej zvezi preveril navigacijo, sem se takrat neodločen kasneje vseeno odločil, da grem. In sicer z načrtovano zamudo, saj se na Primorskem stvari urejajo bolj ležerno.

In tako je tudi bilo. K svoji zamudi sem lahko dodal še akademsko četrt, kar je pomenilo, da so Primorci Human Host Body, ki sem jih letos že videl v Velenju, dobrih pet minut čez deseto stali na odru. Black/death/crust d-beat metal kvartet je za nas pripravil izbor desetih komadov, s katerimi nas je krepko potegnil za ušesa. Začel je s komadi, ki so nastali med korono, a zaenkrat še niso našli poti na fizični plošček. Trojček novih komadov me je v svojem nalezljivem black metal slogu in s poudarjeno baskitaro dodobra zazibal, kar načeloma pri nepoznavanju komadov sploh ni samoumevno. V nadaljevanju se je band vrnil v preteklost in hitro ponudil enega izmed svojih »hitov«, ki se odziva na ime Upam, da pride vojna. Nato je v do takrat predstavljenem slogu sledila agresivna igra black- in deathmetalskih riffov ter d-beat hopsanja, dokler ni napočil čas za poslednji šus, ki se je imenoval Grobovi globine. Slednji me je tako zelo nagovoril, da sem ga še med koncertom poiskal in si ga pripravil za poslušanje na poti nazaj proti Kopru. Dotični komad je del splita z bandom Storm of Sedition, na katerem se poleg dveh drugih nahaja še prav tako odličen komadič Disruption of the Power Process in Modern Society. Od koncerta do pisanja teh besed sem si ta split privoščil že skorajda desetkrat. Priporočam.

Sledili so staroste slovenske grindcore scene, eni in edini Extreme Smoke 57, med drugim glavni nosilci letošnjega Vratoloma. Povsem v nasprotju s počasno pripravo, ki je trajala celo večnost (vsaj tako se mi je zdelo med čakanjem zunaj na mrazu), so se Novogoričani med nastopom izkazali s polno energije. Po dvigu megle, ki je v popolno neprepoznavnost zavila bobnarja predskupine, medtem ko so bili ostali trije člani »le« slabše vidni, je bil pogled na oder pri Extreme Smoke 57 povsem jasen. In sicer ne čisto nenamerno. Band je namreč začel nastop s projekcijo videospota za komad Tovarna človeškega mesa oziroma Human Meat Factory in nato nadaljeval s projiciranjem različnih zgodovinskih in polzgodovinskih fotografij, letakov in še kaj, dokler teh ni zmanjkalo in se projekcija ni umaknila že znanemu dimu. V tem času so nam možakarji postregli bolj ali manj z vsemi komadi z EP-ja Corruption Deteriorates in kompilacije Stage V: Salvation. Izbor mi je povsem ustrezal, saj so ravno novejši komadi tisti, ki so mi najbolj znani, čeprav znam uživati tudi med komadi, kot je Open Your Eyes, ki nam je bil zaigran kot poslovilni. Pred tem pa smo med drugim lahko še slišali komad New Eden, ki naj bi bil nov, če sem Bocota pravilno razumel. Gospodje torej še niso pokadili zadnje cigarete.

Enako bi lahko rekel za Snøgg, pa čeprav v tem primeru z dotično metaforo ne požanjem nobenega nasmeška. Kaj torej želim povedati? Kot že večkrat v preteklosti se je zasedba spet nekako definirala na novo. Čeprav sem to letos videl že četrtič (pred tem v Kranju z Ater Era in Morost, v Ljubljani s Kamra in v Velenju s Cvinger in Sitis), niti en nastop ni bil enak drugemu. Kot prvo je pri njih/njima zmeraj vprašanje, koliko članov bo nastopilo. Tokrat sta spet samo ustanovna dva. Nato pa se seveda poraja vprašanje setliste. Ker je aktualni plošček Dan, ko je vrag vzel šalo preveč kompleksen za duetno izvedbo, tega tudi nismo slišali. Enako pa ne velja za album Chhinnamasta, ki smo ga menda slišali v celoti. Zakaj menda? Nisem namreč prepričan, ali je dvojec ponovno zaigral komad Homo Chiroptera ali ne, kajti po spominu se dolžina njunega nastopa nekako ujema z dolžino albuma Chhinnamasta. Zagotovo pa lahko zatrdim, da na ta večer nismo slišali vsega, kar sta za nas pripravila Velenjčana, kajti bobnar Mørke je uničil svoj pedal, zaradi česar je bil nastop predčasno prekinjen. Na ta način nisem prišel še enkrat več na svoj račun s komadom Bogdan Voda, a nastop, poln všečne in nalezljive blackmetalske atmosfere, se mi bo v dolgoročni spomin vseeno zapisal kot pozitiven.

Čeprav sem torej vsak band letos že videl najmanj enkrat, sem od vsakega banda dobil nekaj, zaradi česar se je obisk koncerta splačal. Menim, da podobno razmišljala tudi preostala 50-glava množica, ki je bila kar enakomerno sestavljena iz slovensko in italijansko govorečih obiskovalcev.