Steelwing / Skull Fist / Vigilance

Da se starošolski heavy metal vrača v velikem slogu, čivkajo že vrabci na strehi. To trditev potrjujejo odlični, da ne rečem fenomenalni albumi zasedb Enforcer, Bullet, Cauldron in White Wizzard, pri nas pa v to kategorijo sodijo postojnski Vigilance, ki so na četrtek, 2. 2. 2012, odprli večer »I-fuckin'-love-early-Maiden« melodij.
Kvartet se je v zgolj enem letu od nastanka prelevil v mogočno metal silo, s katero moramo računati tako doma kot v tujini. Riffmaster Gigo za domačo heavy sceno pomeni nekaj takega, kot je pred kakim desetletjem pomenil DYZ (ex-Negligence) za thrash sceno – neusahljiv vir odličnih riffov, tercetnih leadov in tekočih ritmov, ki jih s svojimi soborci pretopi v spevne speed/heavy himne. Nič drugače ni bilo tudi ta večer, ko so nas ob glasnem, a zelo razločnem zvoku razvajali s komadi, kot so Steeds Of Time, White Horde in samonaslovljenim Vigilance. Kot omenjeno v uvodu, je pomanjkljivost zasedbe preveliko naslanjanje na zapuščino prvih dveh albumov Iron Maiden, vendar to daje zasedbi tudi določen čar. Svoj nastop so Postojnčani zaključili s priredbo klasike Mercyful Fate Come To The Sabbath. Ob tem je treba izpostaviti, da Jakob seveda ne odpoje Kinga »v nulo«, vendar mi je njegova verzija morda celo bolj všečna.
Domačim gladiatorjem so po krajši pavzi sledili nam že poznani kanadski metal bojevniki Skull Fist. Od zadnjega obiska pred slabim letom sta v zasedbi ostala zgolj leader Jackie Slaughter in basist Casey Slade, očem zelo prijetno bobnarko in kitarista pa sta zamenjala nova člana Jake in Jonny Nesta. Vse ostalo pa je ostalo nespremenjeno, saj Skull Fist še vedno iz sebe bruhajo neustavljivo heavy metal energijo, ki jo podpre Jackiejev energični nastop in »počen« vokal, za katerega se nikakor ne morem odločiti, če mi ustreza ali ne. Vsekakor pa so v živo fantje res paša za oči in ušesa. Kljub vidni utrujenosti in naporih, ki pridejo po 28 dneh neprestanega nastopanja, dajo od sebe 110%, pa najsi gre za čupanje, soliranje ali Jackiejevo nošnjo ostalih članov na ramenih. Fantje se ne ustavijo in s komadi, kot so Head Of The Pack, Heavier Than Metal in »romantičnim« Get Fisted, narod vedno spravijo v gibanje. Odličen nastop, definitivno vreden nizke cene vstopnice! Zadnji so na oder stopili nosilci večera, Švedi Steelwing. Jasno je, da so fantje lahko nosilni band takšne turneje zgolj zaradi odličnega menedžmenta, saj so bili po mojem skromnem mnenju najslabši band večera. Sicer zelo dinamičen nastop so namreč pokvarili zelo generični riffi in hudo počen vokal pevca Rileya, ki je po kakšnih dveh komadih iz sebe spravil le še nekakšno grčanje. Navkljub tem okoliščinam pa so mladi Švedi spravili v gibanje nekaj mlajših obiskovalcev, preden so po dobri uri nastopa zaključili koncert ob izjemno »matinejskih« 23:12. Po samem koncertu je sledilo druženje z zasedbami pred vhodom Orto Bara, ki se je po pričevanjih zavleklo pozno v noč, delavni narod pa je žurerje zapustil okoli polnoči.
Dober koncert je pokvarila zgolj skromna udeležba, saj je Orto na ta večer obiskalo zgolj 50 heavy metala željnih obiskovalcev. Glede na konstantne pritožbe na našem forumu o premajhni količini dogajanja na tej sceni je bil obisk torej zelo slab, kar nikakor ni dober znak za organizatorje ob morebitnih prihodnjih podobnih koncertnih paketih, ki bi se želeli ustaviti v naših krajih. Žal.