Transcending Visions Fest 2023, 2. dan

Če je moj obisk prvega dne letošnjega Transcending Visions Festa potekal po načelu »Rein, raus, Nikolaus«, s čimer Avstrijci na šaljiv način opisujejo spolno motnjo »ejaculatio praecox«, sem si za drugi dan vzel krepko več časa. A čeprav sem v soboto v Gradcu oziroma njegovem klubu Explosiv preživel dvakrat več časa, sem v tem času videl samo en band več kot na predvečer. A do tega še pridem.

Po izkušnjah petkovega večera sem vedel, kdaj moram od doma, da ne bom zamudil na nastop avstrijske post black metal zasedbe Anomalie, ki je bil sprva napovedan ob 20. uri. A odpoved Horned Almighty slab teden dni pred festivalom, ki ji ni sledila nobena zamenjava, je povzročila manjši časovni zamik, zaradi katerega sem iz parkiranega avtomobila uletel neposredno v dvorano na začetne melodije Avstrijcev.

Program drugega dne Transcending Visions Festa 2023:
18.15 Anderwelt
19.45 Anomalie
21.15 (Dolch)
22.45 Darkened Nocturn Slaughtercult

Anomalie na Transcending Visions Festu 2023
Pogled na časovnico vam torej izda, da sem v soboto izpustil otvoritveni akt večera. Povsem v skladu z miselnostjo, da sem v preteklosti za band slišal samo po imenu, sem ga izpustil, in se namesto tega veselil Anomalie, ki so me leta 2021 kot edini post black metal band takratne krstne izvedbe Transcending Visions Festa pritegnili do te mere, da sem postal njihov stalni poslušalec. In obiskovalec njihovih koncertov. Šesterica, idejni vodja Marokk in njegovi kolegi, so otvorili koncert z epsko dolgim komadom Rebirth, ki predstavlja tudi uvod v leta 2018 izdan EP Integra. Meni nepoznan komad, ki pa je že v duhu aktualnega albuma Tranceformation, ki je ob mojem prvem stiku z bandom poskrbel za največje navdušenje, me je segrel ravno do prave mere, da sem ob prvih melodijah drugega komada konkretno našpičil ušesa. Čas je bil za aktualni plošček z Relics, še daljšim komadom od omenjenega Rebirth. A njegov glavni kitarski riff je tako nalezljiv, da te z lahkoto ponese tudi čez bolj umirjene, manj headbangovske trenutke, ki znajo v živo poskrbeti za a) prijetno in zaželjeno zibanje ali b) neželjeno dolgočasenje. Štejte mene v skupino a in gremo dalje. Nadaljevanje mi je prineslo hiter osebni vrhunec večera s komadom Alive s taistega ploščka. Čeprav se je kasneje, ko se je proti koncu nastopa Avstrijcev počasi praznila dvorana, izkazalo, da je bilo v dvorani tudi dosti takih, ki so spadali v skupino b, smo se ostali strinjali z Marokkom, da se počutimo še kako žive: »I feel alive!«, kar je glavni refren tega komada. Po skoku k Iluminatom na albumu Visions je ponovno sledilo slavljenje aktualnega albuma s komadoma Cerulean Sun in Nemesis, nakar smo dočakali pričakovano slovo od tega ploščka in ponovni obisk preteklosti s komadoma Aurora in Towards the Sun. Sploh s slednjim so nas Anomalie s poudarkom na clean kitari in nežnem petju dodatno zazibali v trans in v zaključek svojega nastopa.

(Dolch) na Transcending Visions Festu 2023
Eni uri nastopa je sledilo pol ure priprav na naslednji nastop. Sledili so nemški posebneži (Dolch), ki žanrsko pri proizvajanju glasbe sicer oplazijo black metal, a načeloma z njim nimajo kaj dosti opravka. Pri njih so na programu žanri, kot so drone, doom, gothic rock in darkwave, morda še celo malo panka. Pet glasbenikov, če sem si to informacijo pravilno zapomnil oziroma vtisnil v spomin, proizvaja počasno »rock« glasbo s čistim in nežnim ženskim vokalom. Zaradi nepoznavanja te zvrsti oziroma tovrstne glasbe mi seveda oprostite morebitno napačno predalčkanje, zaradi katerega ste se morebiti ob branju zadnjih vrstic začeli zgražati, ker band (očitno) bolje poznate kot avtor teh vrstic. A boljšega opisa kot svojevrsten gothic rock za slišano žal ne premorem, medtem ko je v temi na odru, povsem v skladu z naslovom aktualnega ploščka Nacht, vizualno zagotovo izstopala blond pevka. V kolikor sem se med domačimi štirimi stenami še uspel zanimati za glasbo Berlinčanov (Dolch), mi je v živo zanje preveč manjkala neka določena energija (tako tista z odra kot tista v meni), da bi skupaj z bandom prišel do konca njegovega nastopa. Jaz sem torej zagotovo bil prej gotov kot band.

Darkened Nocturn Slaughtercult na Transcending Visions Festu 2023
Deset minut bolj zgodaj napovedan nastop glavnega akta večera se je na koncu začel 15 minut kasneje. Ker nas je večina vstopila nazaj v dvorano kakšnih pet do deset minut pred napovedano uro, ko je band še postavljal bobne in se uglaševal, smo bili priča celi tonski vaji in line checku. In najbolj zanimivo ali hecno dejstvo: slišati pravi glas pevke Onielar, ki en trenutek preskuša različne krike horunskih razsežnosti in pri tem zveni kot nekakšna bojevnica Xena, in nato takoj zatem s svojim pravim, nežnim, mirnim in tihim glasom razlaga tonskemu mojstru, kaj naj spremeni. Neprecenljivo.

No, po pol ure tega in onega se je band končno odpravil v zaodrje, da se od tam vrne nazaj. »Pa kaj spet mrdajo tako dolgo?«, sem si mislil. »Pa saj so že vsi bili namazani in pripravljeni«, sem negodoval v svoji glavi. Nakar se prej v črno ogrinjalo s kapuco odeta Onielar vrne v beli obleki z belo kitaro in trnovo krono na glavi, ki je v določenem mračnem soju luči delovala kot krona iz kač. Po uživanju in bruhanju krvi po odru in po publiki, zaradi česar je osebje pred nastopom dolgo in skrbno pokrivalo monitorje na odru s folijo, je bila optična kulisa za black metal tornado perfektna.

Koncert se je začel z aktualnim ploščkom, z uvodom Inception of Atemporal Transition in prvim komadom Mardom - echo zmory. Direkten šus v glavo, ki je na koncu trajal polno uro in bil za marsikaterega nepoznavalca enostavno preveč. S časovnega vidika dvojna doza Panzer Division Marduk, z vidika intenzitete pa »Marduk na steroidih«. Kdor se na kaj takega ne pripravi v naprej, temu ni pomoči, ta ne zdrži, saj je enostavno vsega preveč: preveč hitro, preveč nasičeno, preveč energično. Uspeti to vse skupaj predelati nepripravljen oziroma v duhu zibanja predhodnih bandov je preverjeno nemogoče. Preverjeno s strani znancev, ki sta nekje po polovici nastopa zapustila dvorano, medtem ko smo poznavalci hlastali po več. In to smo tudi dobili. Recimo poslastico In The Land Of The Mountains Of Trees s prvenca Follow the Calls for Battle ali osebni vrhunec Das All-Eine s prav tako odličnega albuma Hora Nocturna. S tega albuma nas je za vrhunec in zaključek nastopa band nagradil še z epskim komadom ...to Necromancy. Pred tem se je zasedba še sprehodila po ostalih albumih in se v 50 minutah nastopa dotaknila vseh albumov razen Saldorian Spell.

K sreči pa po 50 minutah še ni bilo konec. A skoraj bi bilo. Dokaj anemična graška publika, ki je na predhodnih nastopih med komadi bila tako zelo tiho, da skorajda nisem upal kolegu zašepetati nekaj besed na uho oziroma so bili slišni celo prdci obiskovalcev, je po odhodu banda samo nemo opazovala prazen oder. Po kakšni minuti tišine se je avtor teh besed drznil zakričati »Zugabe!«, temu vzkliku so potem sledili še drugi, vsi skupaj pa smo bili nagrajeni z odličnim zaključkom v obliki komada Nocturnal March.

Če k anemičnosti oziroma pasivnosti publike prištejem še čisto predolge premore za menjave bandov, zaradi česar je v soboto nastop štirih bandov trajal kar celih šestih ur, je pa to vseeno to, kar se tiče negativnih izkušenj dveh zaporednih koncertnih dni v Gradcu. Festival, ki je bil letos posvečen preminulima Philu Goschu in Miku S. (Groza) in ki se ju je ob koncu nastopa spomnil Marokk, je ponovno minil v odličnem vzdušju z odličnim izborom bandov.