Vsakoletni tradicionalni mini festival v obliki dveh zaporednih dni koncertov se je znova odvil na tretji teden oktobra. Vreme je bilo kot nalašč za depresivno blackmetalsko vzdušje – sivo, mrko, deževno, brezupno. Večina vas, bralk in bralcev, je verjetno študirala v Ljubljani in preživela del življenja tam med oktobrom in februarjem in si megleno sivino koncertnega večera lahko slikovito predstavljate. Toliko o vremenski napovedi, glasbena pa je bila taka:

18.15–19.00 Synkende
19.30–20.30 Enisum
21.00–22.00 Whiskey Ritual
22.30–23.40 Heretoir

Glede na to, da je Transcending Visions Fest 2024 uradno blackmetalski, se je spodobilo, da se na ta način tudi odpre. »Domačini« Synkende, četudi iz druge avstrijske zvezne dežele, so začeli z bolj tradicionalno zvenečim black metalom. Band z ustvarjanjem glasbe zadnje čase ni pretirano aktiven, aktualni plošček Untiefen des Geistes (2021) je star že tri leta. Temu primerna je bila setlista (no ja, glede na to, da ima skupina v diskografiji le dva studijska albuma – poleg zgoraj omenjenega še Dem Abgrund nähernd … (2017), obstaja 50-% verjetnost, da bo polovica komadov z aktualnega albuma). Stille beherrscht das Land mi je od vseh odigranih še najbolj prijal, brez posebnega razloga. Preprosto sem občutil tr00 kvlt v popolnosti.

V spominu imam, da se je lanski pisec reportaže pritoževal nad polurnim čakanjem med zasedbami. Podpišem se pod to izjavo. Še posebej naporno je, če je človek luzer kot jaz in nima prijateljev, s katerimi bi si s toplim pogovorom krajšal čas. Stal sem pri mešalni mizi in spremljal tonsko vajo. Enisum so se me končno usmilili in začeli nastop. Kruta igra usode je bila, da so preigravali atmosferični black metal, ki mi je na začetku deloval zelo depresivno in mučno. Vsekakor Autumn of Melancholy – naslov ene izmed njihovih pesmi s starejšega albuma Seasons of Desolation (2017). A tega dne so se bolj posvetili aktualnemu Forgotten Mountains (2023), s katerega so odigrali bolj ali manj celoten set. Atmosfere ni gradila le glasba, ampak tudi posušena drevesna veja na odru ter logotip, kjer je v sredini verjetno simbolizirano drevo, a moja poklicna deformacija je videla skelet človeškega prsnega koša.

Razočaran sem bil nad obiskom, sem že omenil? Glede na to, da je bil festival lani uradno razprodan, je bil današnji obisk, hm, ne ravno dramatično prepolovljen, ampak občutno manjši. Tudi profil obiskovalcev je bil drugačen, med publiko sem videl malo znanih obrazov, ki so tipično prisotni na graških (black) metal dogodkih. Celo tistih, ki igrajo sami v black metal bandih v Gradcu, ni bilo. Filozofsko vprašanje na vse, ki igrate v  bandu in ne hodite na koncerte – zakaj mislite, da bi potem kdo prišel poslušat vas, ko bo igral vaš band? Te misli so mi krajšale čakanje na naslednjo točko: Whiskey Ritual. Peterica Italijanov, samoožigosanih italijanskih Romov, je bila veter svežine in iskrice upanja zateženega večera. Vsi so izžarevali dobro voljo ter željo po zabavi in viskiju. Glasba je bila temu primerna, vesel black ’n’ roll. Torej, alkoholiziran black metal z motörheadovskim speedom v nosnicah. Band je gradil na zajebanciji in naslovi komadov so bili odsev tega: Satanic Commando, Black and Roll, Black Metal Ultras in podobno. Če Manowar v besedilih opevajo tr00 heavy metal, potem Whiskey Ritual opevajo black metal in Satana. Gospodje so mi med nastopom podajali steklenico viskija, da ne bi izpadli kot pozerji. Pivo je ostalo nedotaknjeno. Publika se je razživela, a smešno le desna polovica odra, na kateri se je pretežno zadrževal pevec.

Ne spomnim se, kako sem ubil pol ure časa med menjavo na odru, a tokrat nisem stal sam pri mešalki kot kup nesreče ter šel raje povohat merch in v bar do šanka. Ljudi je bilo res presenetljivo malo, ja … Škoda, ker Heretoir so bili res vredni ogleda. Sam jih še nisem videl v živo, zato se je vse to čakanje obrestovalo. Ambient iz nastopa Enisum je bil znova vzpostavljen, viski je bil izpraznjen, brezskrbno veseljačenje je znova dalo mesto tegobi, a bolj post-metalski. Če citiram bandov lasten opis iz Bandcampa: »Pogubni realizem. Melanholija. Nostalgija. Osamljenost. Samorefleksija.« Zanimivo mešanje atmosferičnega black metala z melodičnimi in mirnimi akustičnimi odseki je pričaralo edinstveno vzdušje v dvorani, čeravno pasivno (brez mosh pitov ali podobnih skupinskih plesov). V glasbi sem užival, posebej ob trenutkih z lanskega albuma Nightsphere (2023), a sta me pasivnost in brezizhodnost situacije utrudili do te mere, da sem koncert zapustil kakšnih 20 minut pred uradnim zaključkom.