Verjetno da zadnji jesenski vikend letošnjega leta je v prestolnico pripeljal mračnjaško dogajanje v Channel Zero. Prvič so namreč pri nas nastopili black metalci Tryglav, katerih idejni vodja je Boris Behara, ki je nekaterim bolj znan kot black metal influencer/vloger. V Ljubljano jih je pripeljala ekipa Železnega aktivizma iz Velenja, kot predvozači pa so nastopili velenjski black metalci Kholn ter gorenjski tehnični death metalci Armaroth. Po informacijah o številu prodanih kart pred samim koncertom smo se lahko veselili dobro obiskanega koncerta, ki pa je nekako pred nastopom od Armaroth dobil žig RAZPRODANO. Že kakšno uro pred začetkom dogodka, ko sem na Metelkovo prišla tudi sama, je bilo vzdušje pred klubom precej dobro, iz minute v minuto pa se je število obiskovalcev zgolj večalo in za poudariti je, da je bil kar velik delež teh precej mlajši od mene, kar na prihodnost scene pri nas vsekakor meče svetlo luč. Časovnica je bila taka:

20.00 vrata
20.30 Kholn
21.45 Armaroth
23.00 Tryglav

Z zgolj nekajminutno zamudo in v soju modro/oranžne svetlobe (ki je kraljevala na odru skozi vse tri koncerte) so na oder stopili Kholn. Ustaljeni mački velenjske (black) metal scene, ki še vedno močno srkajo navdih iz globin norveškega black metala, so prijetno napolnili dvorano in že pri prvem komadu je bilo jasno, da so obiskovalci žejni prav te zvrsti. Nič kaj veliko govoričenja, samo mrzel, ubijajoč black metal je vsem pognal hladno kri po žilah in jih napolnil z željo po čupanju in intenzivnem premikanju teles. Odkrito povedano, naslovov komadov nisem spremljala, spremljala pa sem izjemno uigranost zasedbe, odlično kompozicijo pesmi ter ravno prav globok, trpeč growl vokalista, ki resno spominja na pokojnega Deada od Mayhem. Publika jim je jedla iz rok, čupe so se vihtele in dvorana se je premikala v opojnih vižah. Če me spomin ne vara, so fantje zaključili s priredbo od Bathory in obenem obljubili dve stvari – ali bodo izdali nov material ali pa bodo odšli v pogubo za vedno. No, upam da se odločijo za nov material in nov album, saj gre vsekakor za zasedbo, ki je na naših odrih morda večkrat slišana in preslišana, a s svojim nastopom nikoli ne razočara. (Tina)

Naslednji so bili na sporedu kranjski psihedelični death metalci Armaroth, ki sem jih tokrat prvič videla z drugim bobnarjem. Lani se je namreč zasedbi pridružil Nikita Herman, sicer dolgoletni bobnar zasedbe Morywa, in po nekaj Borisovih vlogih mi je postalo jasno, zakaj so si z dvema black metal skupinama oder delili ravno Armaroth. Nikita je namreč kot bobnarski tehnik letos spremljal Tryglav na festivalu Ragnarök v Nemčiji in na Hellfestu v Franciji. To je bila torej edina logična, pa čeprav drzna poteza, ki pa se je obrestovala. Upam si celo trditi, da so del obiskovalcev privabili ravno Armaroth, saj sem med publiko opazila en kup nikoli prej videnih obrazov v nečrnih oblačilih, proti koncu nastopa pa so nekaj obiskovalcev celo pripravili do prvega moshpita večera. Kranjčani so znani po tem, da namesto koncerta vedno naredijo žurko, pa so kljub temu presegli moja pričakovanja. Podobno kot je njim dogajalo na odru, ki je na trenutke deloval skoraj premajhen zanje, je primerljiva energija vladala tudi pod odrom vsaj v prvi polovici dvorane. Peterica je predstavila  nekaj skladb s prvenca Zenith, s katerega mi je poleg Diamox najbolj ostal v spominu komad I Worship the Universe, sicer pa so predstavili še single Pressure in najnovejši komad Happiness Machines. Je torej morda končno na vidiku drugi celovečerec? (Aleksandra)

Okoli enajste so oder končno zavzeli Tryglav, in če sem povsem iskrena, sem band prej poznala le bežno. Na koncert sem prišla bolj zaradi podpore kolegu in delati družbo dobri prijateljici, splet okoliščin – pri prvem sodelavcu bolezen, pri drugem družinske obveznosti in kup nepredvidenih projektov v službi – pa je privedel do tega mojega (zelo poznega) pisanja. Pod črto je bil to eden najboljših koncertov v Channel Zeru in težko bi ocenila, kdo je v koncertu bolj užival – četverica na odru ali obiskovalci pod njim? Tryglav so po intru takoj udarili z najbolj prepoznavnim komadom The Ritual in publika jim ni ostala dolgo »dolžna«, tako da je Boris ob koncu prvega komada navzoče osuplo nagovoril z besedami: »Slovenija, holy fucking shit!« Že dolgo nisem bila na koncertu, na katerem bi bilo tako sproščeno vzdušje in toliko dobre volje v zraku. Timov corpse paint je spominjal na Vrana, tako da je prišel njegov nasmešek med bobnanjem še toliko bolj do izraza, najmanj tipično in tudi najbolj zanimivo obrazno poslikavo, v bistvu že kar battle paint, pa je imel basist Uroš, ki je neumorno animiral vse okoli sebe. Med komadoma The Redemption ter Night of Whispering Souls je prišel na svoj račun sicilijanski kitarist Giuseppe Taormina, ki ima od četverice še največ odrske kilometrine in od letos igra v živo tudi z Ellende (ki se mimogrede januarja vračajo v Orto Bar). Seveda ne morem mimo omembe glavnega ustvarjalca, brez katerega celotnega projekta in dogodka sploh ne bi bilo, in če je bil oder za Armaroth preozek, je bil za Borisa skoraj prenizek. Dvometraša z dolgimi črnimi lasmi bi človek težko spregledal že na ulici, na odru pa je bilo na stotine parov oči hočeš nočeš večino časa uprtih v njegovo mogočno pojavo. Band je pod njegovo vokalno taktirko predstavil cel drugi album in štiri skladbe s prvenca, od katerih mi je pod kožo hitro zlezel, glej za zlomka (bojda je to evfemizem za hudiča), komad Deadline, še bolj pa seveda Under My Skin. Ogromno ljudi je poznalo komade praktično na pamet, z Borisom so prepevali refrene in proti koncu koncerta se je spontano razvilo še nekaj moshpitov in celo en zadržan stage dive. Po odhodu z odra je seveda sledil še povratek za bis, do konca večera pa je ogromno obiskovalcev podprlo band še z nakupom mercha. (Aleksandra)

Setlista Tryglav: Intro, The Ritual, Under My Skin, Deadline, Evil Dead, The Plague, The Evocation, The Vengeance, The Repentance, The Vision, The Redemption; bis: Night of Whispering Souls

Na blagajno Channel Zera sem prispela ravno v trenutku, ko je blagajnik malo pred nastopom Armaroth na listek pisal obvestilo, da je koncert razprodan. Za sobotni koncert je bila dobra obiskanost sicer pričakovana, a je razprodan koncert marsikoga presenetil, tudi same bande. Sama bi sicer med nastopom Tryglav verjetno uživala malo bolj, če se ne bi večino koncerta vame kdo zabijal in če bi se lahko vsaj umaknila kam drugam, ampak je to bila res edina slabost tega večera. Tak dosežek privoščim tako nastopajočim kot tudi organizatorju, predvsem pa se je izkazalo, da obstajajo tudi druga orodja za učinkovito promocijo koncertov, kot je na primer YouTube (Boris je recimo delil svoje vtise o koncertih na Dunaju in v Ljubljani). Na koncertu je bilo ogromno podmladka, neznanih obrazov in tudi veliko obiskovalcev iz tujine, ki niso želeli zamuditi banda, ki res redko nastopa v živo. Njihov (menda) komaj šesti nastop v živo je bil naravnost odličen in na tej točki ne morem mimo dejstva, da sta za to v veliki meri zaslužna dva vrhunska slovenska glasbenika, Uroš Apat in Timo Kosi. Upam, da je bil prvi nastop Tryglav v Sloveniji – in še to v glavni vlogi – odlična popotnica za naprej. Zaenkrat edini potrjeni nastop imajo 21. februarja prihodnje leto v Gornji Avstriji na festivalu Burn With Hate, kjer si bodo oder delili z Morost, Outlaw, Kanine in Heidnir. (Aleksandra)