Wishbone Ash / Nazareth / GHB

Zares se ne zgodi vsak dan, da Ljubljano obišče klasičen hard rock band, ki se ne imenuje Deep Purple oziroma z njimi nima nobene povezave (hint Whitesnake hint), sredi septembra pa so se na odru ljubljanskih Križank znašli hard rock dinozavri Wishbone Ash in Nazareth, ki so jih tokrat spremljali neokosteneli Grega Habič Band ali na kratko GHB.
Zaradi zgodnje ure začetka (19h) sem ujel zgolj zadnje takte slovenskih inštrumentalnih težkokategornikov, vseeno pa je bilo to dovolj za pozitivno oceno, saj so kitarske vragolije jeseniškega čarovnika (le kaj dajejo tam gor mulariji v čokolino, da znajo potem takole igrati?) vidno navdušile dobrih sto glav, ki so bile tedaj prisotne. Po dobre pol ure premora za postavitev odra in krepčanju s hudo vodeno hmeljevo brozgo (ki je na začudenje/razočaranje mnogih nisi smel odnesti iz preddverja na samo prizorišče) so oder zasedli legendarni Britanci Wishbone Ash in nam pripravili naravnost magičen večer. Kljub temu, da sama skupina obstaja že 45 let, kljub vsem razprtijam, ki so privedle do stanja, kjer je frontman Andy Powell ostal edini originalni član zasedbe, in kljub dejstvu, da je njihov komercialno najbolj uspešen album Argus letos praznoval 40. obletnico, so Wishbone Ash še vedno veliki mojstri svoje obrti. Ekstaza se je začela že kar s prvim komadom, legendarnim The King Will Come s prej omenjenega albuma. Za vse, ki s skupino niste seznanjeni, je treba poudariti, da so Wishbone Ash prvi uporabljali dvojne kitarske leade, ki so jih kasneje popularizirali Thin Lizzy in še bolj Iron Maiden, obenem pa gre za band, ki je s svojo žanrsko neobremenjenostjo izjemno vplival na razvoj tako hard 'n' heavy glasbe kot tudi progresivnega rocka, metala in art rocka. Ob vsem tem je najbolj fascinantno, da skupina v živo svoj material še vedno izvaja s kirurško natančnostjo in peresno lahkotnostjo. Linije, ki jih mnogi, skoraj pol mlajši pevci ne dosegajo več, Andy Powell zadane s prav takšno lahkoto, kot je to počel v svoji rani mladosti. Na roko je šel gospodom to pot tudi sam zvok, saj je bil zares kristalno čist in novomeška ozvočevalna ekipa je s tem vrgla rokavico vsem »mojstrom«, ki so trdili, da Križanke niso primerne za težkorokerske koncerte. Dobro uro dolgo popotovanje po transcendensu glasbe Wisbone Ash smo tako v popolnosti doživljali s skladbami Lady Jay, Warrior, Jailbait in Open Road, še posebej magično pa je ob koncu rednega dela zazvenel mogočni, tokrat skoraj petnajst minut dolgi ep Phoenix, ki je s svojo fuzijo heavy metala, folk rocka in progresivnih ritmov očaral prav vse navzoče. Vidno navdušena publika sicer močno starejšega emša je zahtevala podaljšanje orgazma in tako so se Wishbone Ash vrnili ter ob navdušenju koncert zaključili z legendarno Blowin' Free.
Mesto nosilcev večera je tokrat pripadlo bolj obče znanim škotskim legendam hard rocka, Nazareth. Po slabi uri pavze so se iz zvočnikov zaslišali značilni zvoki škotskih dud (strah avtorja, da bodo s tem privabili folk metal navdušence, je bil, hvala bogu, odveč) in legendarni kvartet je bil kmalu na odru. Tako kot Wishbone Ash so tudi Nazareth skupina častitljivega emša in na prvi pogled pevec Dan McAfferty in basist Pete Agnew sodita bolj v kak obmorski sanatorij za starejše kot na rokenrol oder, a vsi dvomi so se razblinili ob prvih taktih Silver Dollar Forger iz daljnega leta 1974. Nazareth so danes dobro stoječ kolektiv, ki sicer odlično skriva svoja leta, vendar je določena mera skrhanosti opazna ob primerjavi s perfekcijo, kakršno so dostavili Wishbone Ash. Tako so Škoti v določeni meri postali žrtve perfekcije te skupine, saj je bil dobršen del publike kljub obče bolj znanemu opusu zasedbe bolj zadržan kot pri Wishbone Ash. Vseeno pa skupini to ni prišlo do živega in težkorokerska srenja je lahko zares uživala v hitih, kot so Teleport, veseljaška Broken Down Angel, legendarna Cocaine, stokrat prirejena Hair Of The Dog (s solom na distorzirane DUDE!) in seveda nepozabna balada Love Hurts. Precej kratek nastop, čemur je verjetno botroval tudi oster mraz, je skupino prvič poslal z odra po vsega skupaj enajst komadih. Presenetljivo neodzivna publika je šele po nekaj minutah spravila iz sebe dovolj glasu, da se je zasedba vrnila in odigrala še venček treh skladb: Night Woman, zimzeleni Razamanaz ter power balado Dream On, kjer so v akcijo zopet stopila grla skoraj vseh obiskovalcev v dodobra zapolnjenih Križankah.
Zelo prijeten večer klasičnega rocka je torej za nami in število obiskovalcev nakazuje, da imamo pri nas potencial za tovrstne dogodke. Kapo dol organizatorju za tole, na tem mestu pa bi se zahvalil tudi Tini Kic, ki je velikodušno poskrbela za mojo vstopnico.