Prva dolgometražna izdaja zastavonoš klasičnega slovenskega heavy metala Vigilance, z okultnim pridihom angleške duše s konca sedemdesetih/začetka osemdesetih, je raztrgala vezi in se osvobodila. Vigilance so v zadnjih dveh letih in nekaj mesecih dodobra razburkali slovenski underground ter si s prepričljivimi nastopi in mnogimi koncerti ustvarili bazo fanov, ki jim zvesto sledi. Po demu oz. dveh in dodatnem EP-ju, ki se je odlično prodajal, so letos torej posneli prvo ploščo, imenovano Queen Of The Midnight Fire. Na razpolago je/bo preko avdio medijev, za izdajo pa so poskrbeli založniki iz M…

Victor Griffin, nekdanji (in najbolj znameniti) kitarski mojster legendarnih ameriških Pentagram (obstaja tudi prav tako legendarna čilenska varianta banda z istim imenom) zažiga preteklost in sredi pentagrama kriči svoje ime, ko se pogreza v grob. Grob, iz katerega vstaja močnejši kot kadarkoli. Bobby Liebling in njegovi neredni glasbeni obhodi so bili velikokrat klasificirani z oznako doom in njegov osebni, ponavljajoči se doom je doprinesel k odhodu Griffina, ki je z glasbo na Last Rites ponovno slavil, in kdo ve, kaj bi sledilo, če se stvar ne bi (ponovno, že tretjič) končala.
Victor meša …

Angleški mladci Deceptor ponujajo odličen »state of the art« metal v obliki delno tehničnega thrasha, ki močno, zares močno spominja na Coroner (predvsem komad Heatseeker, ki zveni kot čista Coroner kreacija iz obdobja plošč R.I.P. in Punishment For Decadence) in določene speed dele s prve plošče Megadeth. Vpliv Coroner je prav tako očiten v vokalnem izražanju, ki v par delih potegne na melodijo, kar brez pretiravanja pritiče. Izstopa odličen zvok bas kitare, ki zveni dva nivoja višje od ostalih instrumentov, torej bobnov in ene kitare. Band nastopa v tridelni zasedbi, kar pomeni, da gre klasi…

Attacker so legendarni ameriški power metalci, ki so zgodovino pisali že davno, sredi osemdesetih. Takrat so kot eden prvih metal bandov vključili tematiko Tolkienovega Gospodarja prstanov v svojo glasbo (LP-jka Battle At Helm's Deep, 1985; sicer pa je to tematiko uporabilo veliko bandov pred in za njimi, recimo Rush s komadom Rivendell na plošči Fly By Night, kasneje v heavy metalu metalu seveda Blind Guardian z mnogimi komadi), leta 1988 pa so izdali svojo drugo ploščo in zatem poniknili. Vrnili so se (kot na desetine »starih« bandov) po letu 2000, izdali dve plošči, pred nami pa je tretja v…

Voodoo Circle so posvojenci Alexa Beyrodta, kitarista v Primal Fear, Sinner, Silent Force itd. More Than One Way Home je drugi album zasedbe, ki jo sestavljajo stari borci nemške šole metala kova Mat Sinner (Primal Fear), David Readman (Pink Cream 69) in podobni. Album vozi na očitnih hard rock/heavy metal tirnicah osemdesetih, z modernim zvokom in odlično izvedbo. Vplivi mogočnih Deep Purple (in vseh z njimi povezanih bandov, torej Rainbow ter predvsem Whitesnake itd.) so tu več kot očitni, saj jih Alex, ki je mastermind banda, prav nič ne skriva. Singel Graveyard City je recimo rušilec, čiga…

Manilla Road so eden izmed pravovernih metal bandov, izhajajoč iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V dolgi dobi obstoja zdaj izdajajo že šestnajsti album, in to kljub premoru nekje na poti, ki je trajal 9 let. Manilla Road so zgodovino pisali na epski način, metal način, in tudi tokrat ne zaostajajo za svojo bogato zapuščino. Mysterium ponuja tipično Manilla Road mešanico heavy metala, odigranega z doom pridihom, ki na tem albumu zares pokaže zobe na več kot le enem mestu. Shelton je mojster riffa, riff pa je bistveni sestavni del vsakega metal komada in tega se še kako zaveda. Vsak komad…

Žrtvovanje na oltarju kovine je opravljeno. Dvajsetič v 34 letih (oz. 40 letih, če štejemo obdobje od 1972 do konca 1978 pod imenom Son Of A Bitch). Neustavljiva ekipa Byforda in Quinna v spremstvu ostalih treh relativnih konstant (Carter, Glocker in Scarrat (intervju iz leta 2011) še vedno ustvarja in izdaja albume kot po tekočem traku, z metalsko zavestjo in neusahljivo živostjo kljub upokojenski starosti. Metal ne pozna let, z njimi očitno postaja le vedno bolj heavy. Saxon so v letih 1985–1992 pod pritiskom založb(e) izgubili »power« (»glory« pa nikakor ne, saj so določeni deli vseh plošč …

Gamma Ray so institucija nemškega metala, ki nikoli ni prešla meje »sredine«. Nikoli niso bili mali, nikoli zares veliki. Glavna točka banda je Kai Hansen, rdečelasi severnonemški kitarist in pevec, utemeljitelj melodične šole nemškega heavy metala (ki so ga nekateri poimenovali »evropski power metal«, Helloween, Kaiev osnovni band, pa so bili leta 1987 s strani angleških medijev klasificirani celo kot thrash metal band), je po razkolu in »I Want Out situaciji« v Helloween sestavil ekipo z znanim Ralfom Scheepersom (ki trenutno poje v Primal Fear) in na začetku devetdesetih napovedal močno des…

Doomsday so ekstremna kreacija iz Chicaga, ki jo sestavljajo (bivši) člani zasedb kova Goatwhore, The Gates Of Slumber, Nachtmystium itd. in da, prav taka je tudi glasba – ekstremna. Ekstremna v ekstremnem pomenu besede, tistem res rokenrolovskem.
Čeprav ponujajo le »nepopolno« izdajo, torej EP, nam ta (kot v lanskem primeru Down) ponuja več kot nekateri celovečerni izdelki.
Tu ni pretiravanja, tu ni pretvarjanja, le psihopati, ki sekajo kosti. Fantje se tudi sicer spuščajo v igranje priredb ljudi kova G. G. Allin, torej si lahko predstavljate, kaj mislim, kajne?
Tu imamo punk elemente, slušne…

Helloween. Drugi največji klasični izključno heavymetalski nemški izvoz (po Accept, ne vštevši Scorpions) je v osemdesetih mainstreamovsko eksplodiral. Po odličnem prvencu se jim je s prihodom sedemnajstletnega Michaela Kiskeja odprla pot na tron evro-metala, kjer so v kombinaciji z Iron Maiden, največjim bandom na svetu, prepotovali celo Evropo in Ameriko po dolgem in počez ter igrali na največjih festivalih sveta, člani pa so tedaj šteli komaj od 18 pa nekje do 23, 24 let. Celo manager Iron Maiden Rod Smallwood je prevzel operacijo Helloween, ker je v njih videl druge Maidne (ter z njimi na …

Zetro je nazaj! Po odličnem Tempo Of The Damned z Exodus leta 2004 je prvi pevec skupine Legacy (od 1986 naprej Testament) in človek, ki je Chucka Billyja predlagal za svojo zamenjavo, studijsko počival. Že res, da je posnel par izdaj v demo oblikah, a le s svojim cover bandom in bratskim projektom Dublin Death Patrol, v dejanskem resnem bandu pa ni nastopil že kar nekaj časa. To se je spremenilo s kreacijo banda Hatriot, kjer Zetro napenja glasilke, v bandu pa sta tudi oba njegova sinova Nicolas in Cody, ki tvorita ritem sekcijo.
Album zveni spolirano, celo preveč. Blast beati napadejo že v p…

Ko sem pred več kot dvema letoma nazadnje pisal o albumu Circle II Circle je Zak s kompanijo izdal do tedaj najboljšo »krožno« kreacijo. Odlični in inteligentni Consequence Of Power je nakazal, da se Zak Stevens nikakor ne namerava vdati. Ko sem tik pred njihovim podpisom pogodbe z založbo EarMusic govoril z Zakom, je bil prepričan v svetlo prihodnost. AFM Records bandu ni nudil podpore, ki si jo zasluži, nikakor. Slabe predskupine na turnejah, majhni igralni prostori, slaba promocija … Vse je našlo svojo pot in ta pot je imela obupno cesto, ki je odličen band peljala v prepad. EarMusic je vse…

Martin Van Drunen. Pestilence, Bolt Thrower, Asphyx, Hail Of Bullets. Je treba sploh še kaj dodati? Legendarni Nizozemec ima novo kreacijo, kjer napenja svoje umirajoče glasilke, brez vsake evropske konkurence. Grand Supreme Blood Court. V njej sicer sodelujejo člani polovice prej naštetih bendov, a nič za to. Prav to dejstvo predstavlja polovico zagotovila, da je zadeva kvalitetna.
Brutalizacija do daske. Smo pričakovali kaj drugega? Seveda ne. Klasični starošolski nizko uglašeni smrt metal, ki odzvanja skozi luknje cevi črevesja, trgajočega se ob poslušanju. Zaščitni nizozemski znaki, zmešani…

Jasonic je nazaj. Dvanajst let od zloglasnega razhoda z največjim bandom na planetu (največjim glede marsičesa; veliko več je žalostnih »veličin« v zadnjih dvajsetih letih kot pa tistih svetlih v letih 1982–1992) ter po pripetljajih z Ozzyjem 2003 in kasneje z Voivod je človek pravzaprav poniknil. Nihče ni vedel, kam je odšel, kaj dela in ali sploh še ve, da glasba (predvsem metal) obstaja. No, Newsted nikakor ni pozabil, kako mora zveneti kovina in/ali kitara, pa naj bo ta bas, električna ali akustična. Potem ko se je leta 2009 udeležil Metallicine slovesnosti ob vključitvi v Rock And Roll Ha…

Švedski Viking je star. Da. Dolgoletni klasično-metalski pohod traja že raztezajočih se 30 let, a Yngwie vztraja. Vztraja z vedno podobnimi albumi in tematikami ter svojim neumornim belim/bež »ferrari« Fender Stratocasterjem, ki je simbol – simbol, ki ga je v mit spremenil Ritchie Blackmore.
Kot ponavadi se je tudi tokrat znebil pevca. Pevci v Yngwie J. Malmsteen's Rising Force zdržijo največ dva albuma in Ripper Owens ni bil nikakršna izjema. Po dveh odličnih predstavah se je poslovil, za mikrofon pa je poprijel nihče drug kot Mr. Ego (poslušajte zares odličen komad Helloween z istim naslovom…

Hammerfall že 15 let razgrajajo. Kdo bi si mislil, da bo band, ki se je v drugi polovici 90- ih pojavil na sceni kot »rešitelj« klasičnega heavy metala (vsaj mainstreamovsko gledano), dejansko iz tega naredil kariero, in to zelo uspešno. Band je v roku leta ali dveh od izida prve plošče igral na Dynamo Open Air pred 70.000 ljudmi, v Wacknu pred 40.000 ljudmi, njihov fan je bil Chuck Schuldiner, v svoj band so privabili legendarnega Andersa Johanssona ter spričo vsega naštetega začeli »uradno« kariero na res najvišjem nivoju. No, tega Hammerfall nikoli niso opustili, saj so kljub slabšim izdaja…