Kaj imajo skupnega Damageplan, Hellyeah, Down, Kill Devil Hill in (zdaj bo že preveč očitno) Phil Anselmo & The Illegals? Pantero. Natančneje, v vseh naštetih bandih so (bili) bivši člani Pantere. Tukaj nas zanimajo Kill Devil Hill, pri katerih igra Rex. Mislil sem si: »Spet en nesposoben povprečen band, ki se želi zaradi enega super člana vpisati med večja imena metala, glasba pa ni nič boljša ali drugačna kot jo preigravajo talentirani mulci nekje bogu za hrbtom«. Rex je glavni naslov za medije, vse, povezano z bandom, se vrti okrog njega. No, poleg Rexa je v bandu še en super član, to je Vi…

Na ta band sem zadnje čase čisto pozabil, čeprav se še danes spomnjam nenormalnega zida smrti na Wacknu 2011 - celo nemetalski osebki, prisotni med našo ekipo, so čupali. A tako je, ko je »na trgu« toliko dobre ponudbe, da ti preprosto tu in tam kakšna uide. Še malo teorije za tiste, ki Heaven Shall Burn (še) ne poznate: melodičen death metal/deathcore iz Nemčije, za sabo imajo že sedem studijskih albumov. Navdih za ime so dobili pri albumu Heaven Shall Burn...When We Are Gathered (Marduk).
Nebesa po njihovem mnenju predstavljajo lažni raj, ki si ga ljudje ustvarjamo na Zemlji. Mnogo ljudi si…

Naslov albuma izraža dobro življenjsko resnico, zato me je pritegnil k poslušanju. Sposojen je iz nemega distopičnega futurističnega nemškega filma iz leta 1927 z naslovom Metropolis . Kisser je postal predvidljiv, saj je to že tretji album, ki črpa literarni navdih iz svetovne literature (predhodna albuma Dante XXI in A-Lex sta prav tako konceptna albuma; prvi se vrti okoli Božanske komedije Danteja Alighierija, drugi pa o delu Anthonyja Burgessa, prav tako distopični zgodbi, Peklenski pomaranči . Podpiram tovrstne podvige, saj se s tem vsaj do določene mere izniči stereotip o neumnih, pijani…

»Po mnenju urednika primerno za vse ljubitelje Lamb of God, Slayer in The Haunted«, piše v spremnem besedilu. Okej – Lamb of God so mi všeč, Slayer tudi (Mike Patton, pevec od Faith No More celo pravi, da ne zaupa nikomur, ki mu niso všeč Slayer). The Haunted niso ravno zame, a sem ljubitelj At The Gates (povezava med tema bendoma so Adrian Erlandsson in brata Björler). Sklep – poslušajmo!
Nemški (fantovski) kvintet zase trdi, da so thrash-death. Da zavračajo skakanje na »retro-bend« ali »moderni core« vlak. Da igrajo glasbo, ki vam bo predrla bobniče, zato je ne poslušajte preglasno. In še ma…

Warbringer so predstavniki t. i. thrash revivala, svoj prvi album War Without End so poslali v svet leta 2008. Za splošno razgledanost ter za vse tiste z akademskim pogledom na razvoj metala (in s tem povezano predalčkanje bandov): thrash revival pomeni obuditev thrasha iz osemdesetih let. Med uspešnejše primere obuditve poleg Warbringer spadajo še npr. Gama Bomb, Municipal Waste, Evile in Bonded By Blood (seveda so še kakšni, brez zamere, če sem pozabil na Angelus Apartida, Fueled By Fire, Lazarus. A. D., Havok itd.). In ne – niso vsi ti bandi iz Bay Area!
IV: Empires Collapse sem preposlušal …

Septembra so Švedi postregli s četrtim studijskim primerkom Neogenesis. Imena albuma ne bi mogli izbrati bolje, saj so s to izdajo ustvarili nekaj glasbeno in produkcijsko povsem novega - glede na zvok, ki so ga izbrali za Gallery of Bleeding Art. Z drugega zornega kota je zgodba prej nasprotna - slišati je, kot da se želijo Diabolical pokloniti sodržavljanom Bloodbath.
Zvok namreč ni daleč od tistega tipičnega »Bloodbath zvoka«, ne ozirajoč se na Petra ali Mikaela. Veliko pesmi spremljajo mračni uvodi, ki bi jih prej pripisal Behemoth ali kakšnemu podobnemu bogokletnemu bandu. S tem mislim ce…

Če bi vprašali hipsterja, kaj posluša, bi vam odgovoril z »En band z Nizozemske ... Samo ga tako ali tako ne poznaš,« nato pa bi preveril svoj najnovejši Apple izdelek, če ima slučajno kakšno pesem od Exivious, da vam jo zavrti. Ob predvajanju glasbe bi si ponosno pogladil brke in oči bi se mu zalesketale skozi ogromna črna plastična očala.
Na srečo se to nikoli ne bo zgodilo. Exivious je predobra glasba, da bi jo poslušali hipsterji. Žal pa je ravno v tolikšni meri (še) neznan band, da obstaja nevarnost, da ga najdemo na kakšnem iPhoneu. Rim se ni zgradil v enem dnevu in glede na to, da so f…

Tako potiho so Finci v svet poslali ta EP, da me je skoraj neopazno obšel. Ideja je ta, da nameravajo Insomnium drugo leto (trdijo, da enkrat spomladi) izdati nov studijski album, kot predigro pa so nam poslali nekaj minut glasbe, da dobimo približen občutek, kam pes taco moli.
Ustreznejša oznaka tega EP-ja bi bila »podaljšani single«, saj ima na skupno enajstih minutah največjo težo single Ephemeral, ki je tudi edina pesem s prisotnim vokalom. Slišati je obetavno; brez čistega petja, s katerim so začeli eksperimentirati na albumu One for Sorrow; ohranili pa so harmonije v ozadju pesmi, ki daje…

Še en velik band, ki je že samo zaradi svoje stare slave vreden, da se vsak njegov izdelek posluša že zaradi spoštovanja. Slon in Sadež nas v lekciji Sporazumevajmo se z metalci v grčalnem stavku nagovorita: »Ej, včeri sem si nabavu nov CD od Megadeth! MEGADETH!« Tisti, ki ste storili isto in pričakovali old school zadevo, boste nad nakupom razočarani.
Kratko ozadje imena albuma: Dave se je očitno začel zanimati za teorijo superstrun po letošnjem odkritju Higgsovega bozona (t.i. božjega delca) v pospeševalniku v CERN- u. Kljub božjemu delcu ostaja goreč pravoveren rojen kristjan, rekoč, da je …

Za začetek suhoparna dejstva. Kdo: kanadski death metal veterani Kataklysm. Kaj: novi studijski album Waiting for the End to Come. Zakaj: Zakaj ne? Stil: še vedno njihov značilen tip death metala.
Kataklysm ne znajo ene stvari, to je razočarati. Kljub temu, da praktično skoraj vsako leto igrajo v Sloveniji ali njeni neposredni bližini (in gredo marsikomu zato že na živce), je novi izdelek tisto, kar metal potrebuje - dobre preverjene recepte, ki ne zastarajo (mimogrede, tudi Black Sabbath so se letos držali te formule). Kakorkoli, ko se poslušanje začne s Fire, iz zvočnikov najprej slišimo bla…

K zanimanju za album je pripomogla uradna oznaka banda »progresivni death metal« in »Portugalska«. Zanimalo me je, če Portugalci res premorejo tovrstno glasbo in tudi, ali je glasba podobna finskim Amoral, ki so do menjave glasbenega stila z Arijem nosili isto oznako.
Primerjava z Amoral ni bila na mestu, saj so stilno Colosso bolj podobni Cynic in ustreznim eksperimentalnim zvrstem. Sami kot vplive navajajo, poleg že omenjenih Cynic, še bande, kot so Devin Townsend, Gojira, Ion Dissonance in The Dillinger Escape Plan. Če zamižim na eno oko, bi lahko potegnil še vzporednico s Periphery, a mora…

Na seznam predvajanja dodam Ignition in grem proč od računalnika. Po nekaj sekundah se začudim – saj nisem želel predvajati albuma St. Anger od Metallice! Ko ponovno preverim na računalniku, mi piše, da se predvaja Crowdburn – Pictures. Tudi če ne bi preverjal naslova pesmi, bi ugotovil, ko začne peti Phil Anselmo, da to ni Metallica. Čakaj malo!? To ne more biti Pantera, saj je vendar tisti melodični del od In Flames!
Če je kdo še vedno zmeden, naj pojasnim še enkrat: vseskozi govorim o pesmi Pictures. Crowdburn so očitno pri pisanju svojega prvenca razmišljali približno tako: če v svoji glas…

Končno je prispel plošček po pošti. Sem že pozabil, kako prijeten občutek je v svetu YouTube-a in torrentov odviti embalažo in odpreti originalni album. Tudi če ne bi bil predhodno seznanjen, da bom v roke dobil thrash izdelek, bi mi bilo takoj ob pogledu na naslovnico jasno - zombiji in nuklearna apokalipsa s strupeno atomsko gobo. Municipal Waste bi bili ponosni.
Int(r)oxication se začne mirno, z vokalom, ki spominja na Kreator. Nato se začne Kačji ugriz, ki je šolski primer thrasha. Saj veste - počasen intro z bobni, ki nakazuje, da sledi »tisti del, po katerem se začne mosh pit s tupa-tupa…

Mogoče so fantje naslovili album z namenom, da ujezijo Davea Mustaina? Ali pa preprosto nimajo več idej glede na zaužito količino kokaina in ostalih priboljškov, ki so jih konzumirali tekom svoje kariere? Kakršenkoli razlog stoji za številko 13, bi pregovor »Slab začetek, dober konec« morali spremeniti v »Dober začetek, še boljši konec«. Black Sabbath so namreč dobro začeli, in po 43 turbulentnih letih odlično zaključili (to si upam trditi glede na izjave Iommija in Geezerja, da je bil ta album najbrž njihov zadnji). Pikolovci se s prirejenim pregovorom ne boste strinjali, rekoč da je Paranoid…

Za Arsis sem se začel zanimati po nesreči na Metalfestu 2009 v Mariboru, saj sem z vlakom nekaj ur predčasno prispel v Štuk in se odločil, da preverim, kaj ponuja prva predskupina. Takrat so Arsis promovirali, po mojem mnenju, svojo najboljšo ploščo We are the Nightmare, ki se mi je vtisnila v spomin predvsem z vidika tehničnosti - virtuozni bobni Darrena Cesce in značilni arpeggio riffi gonilne sile banda - Jamesa Malona. Verjetno zaradi tega nisem bil pretirano navdušen nad njihovo naslednjo izdajo Starve for the Devil, katere naslov ponazarja boj Malona z anoreksijo.
Po štirih letih stradanj…