IVAN:
Kako je biti spet skupaj?

FRANK:
Super je, odlično, uresničene sanje. Tri ali štiri leta nazaj sem delal, zdaj imam svojo službo in svoje podjetje in razmišljal, kako super bi bilo spet iti na turnejo, igrati pred fani. Zdelo se je kot oddaljene sanje. Govorili sem s fani in ena stvar je vodila k drugi. Naš bobnar je igral pri Andrew W.K. Nastopali so na Ozzfestu na Palm Beach-u, Florida, kjer živim in John me je poklical, če pridem. Bila sva pri meni celo noč, pila, naslednji dan pa je prišel Andrew in rekel, da odigram nekaj Obituary pesmi. Takrat nisem igral že osem let. Šli smo na oder in odigrali nekakšen medley, vendar se je zdelo popolno in ko smo šli z odra sem vedel, da ne morem prekinit. Vedel sem, da Donald igra pri Andrewu, vendar kako predan bi lahko bil Obituary, če zopet začnemo? Njegov odgovor je bil: “Če zopet začnemo, bom počel samo to – Obituary!”

IVAN:
Koliko časa ste preživeli skupaj?

FRANK:
Bilo je noro. Po tem nastopu na Ozzfestu smo poklicali Allena in Trevorja, ki je živel v Arizoni. Oba sta bila za, vendar se nekaj mesecev ni nič zgodilo. Potem sem v nekem fanzinu videl oglas, da nastopamo v Tampi. Kako lahko igramo, če nismo vadili osem let? Poklical sem organizatorja in mu rekel, kako to, da je napovedal koncert, čeprav nismo igrali že toliko časa in odgovoril je, da se mu je zdelo, da bi se mnogim uresničile sanje, če bi Obituary spet igrali. Poklical sem fante, dobili smo se dan pred koncertom. Odigrali smo petindvajset pesmi in bilo je perfektno. Nisem mogel verjeti. Nastop naslednji dan je bil fenomenalen. Dogovarjali smo se za nove koncerte in dobili mail od nekoga iz Nemčije, če bi igrali na Fuck The Commerce. Bruchstein so super in rad delam z ljudmi, ki so tako predani. Organizirali so nam fenomenalno turnejo in tukaj smo.

IVAN:
Lahko poveš kaj o razlikah med glasbeno industrijo v devetdesetih in zdaj?

FRANK:
Metal ima več vstopa kot prej. Če sem doma in poslušam radio, lahko slišim novo pesem System Of A Down, ki je na začetku k…

IVAN:
Kako se počutita na tem zelo vročem kraju, temperatura zunaj je preko trideset stopinj.

KATAKLYSM:
MAX: Vroče je.
JF: Ko smo prišli smo si rekli: »Groza, tu je supervroče!« V Kanadi je bilo zelo slabo, ko smo odšli...
MAX: Tukaj je tudi zelo vlažno. Stojiš zunaj in se potiš, to te malo spravlja ob živce. Na odru mi bo vroče kot v peklu, spet mi lahko palčke padejo iz rok, he, he, težko je.
JF: Potem bo lepo iti pod tuš.
MAX: Moramo nastopiti. Včasih je težko, včasih ne. Odvisno od počutja in prejšnjega dne.

IVAN:
Je v garderobi hladno?

KATAKLYSM:
JF: Ne, ni, he, he.

IVAN:
Max, nihče ne bi uganil, da se boš vrnil k Kataklysm. Kaj se je zgodilo?

KATAKLYSM:
MAX: Začelo se je decembra, ko sem šel na njihov koncert. Stephanu, ki mi je kot brat in moj najboljši prijatelj, pripeljal sem ga v band, sem povedal, da bi jih rad videl v Montrealu. In šel sem na koncert...

IVAN:
Si moral plačati karto?

KATAKLYSM:
MAX: Ha, ha, ne, moral pa sem plačati majico. Skupaj smo se pogovarjali, Maurizia nisem videl dve leti. Bilo je kul. Takrat še nisem vedel, da Martina niso več hoteli zraven in da je tudi on hotel oditi. Razšli so se po koncertu. Za Božič sem govoril s Stephanom in povedal mi je za turnejo z Danzig februarja. »Radi bi, da ti igraš z nami, « mi je rekel. Bil sem prestrašen. Bobnov nisem igral dve leti, moral sem kupiti novo opremo in vaditi.

IVAN:
Je težko igrati Martinove hitre dele?

KATAKLYSM:
MAX: Tehnika ni težka, pač, moram jo trenirati. Ok, težko je s triggerje, ker ne maram veliko traku na koži. Trigger tudi vedno ne zajame vseh blastbeatov. Vendar vseeno, tako moram igrati.
JF: Snare mikrofon in trigger sta na istem nivoju, tako da dobimo naraven občutek snarea in malo triggerja.
MAX: Nisem si mislil, da bom zmogel. Ko smo igrali X-Mass Festivals 2002, mi je Derek iz Hate Eternal pokazal to tehniko in mislis sem, da tega ne morem. Ko pa je prišel čas, sem se jo moral naučiti.
JF: Presenečen sem bil, dobro je odigral. Prišel sem v klet in rekel je: »Poslu…