Čeprav kombiniranje melodičnega death metala s power metalom ne sodi v eno izmed meni ljubših podžanrskih mešanic, priznam, da se sem ter tja še vedno zatečem k poslušanju prvih treh LP-jev Children Of Bodom (COB v nadaljevanju), ki v meni prebudijo nekakšen prijetno nostalgičen moment. Kasnejša COB diskografija mi zavoljo najrazličnejših razlogov ni ravno zanimiva (morda s pogojno izjemo Halo Of Blood) in po pravici rečeno tudi nikoli nisem odkril banda, ki bi uspel reproducirati ta zgodnji, retrospektivno gledano precej unikaten pristop COB, upoštevajoč tudi ostale finske sonarodnjake (npr. …

V zadnjih dveh mesecih letošnjega leta sta luč sveta ugledali dolgometražni izdaji dveh francoskih doom metal zasedb, Monolithe in Ixion. Primerjava se zdi zanimiva predvsem zato, ker gre za dve skupini enake nacionalnosti z zelo podobnima pristopoma k sodobnemu doom metalu (tako tematsko kot instrumentalno). Pozabite na čaščenje doomerskih »klasikov«; tu gre za doom metal z moderno produkcijo, ki neredko posega po klaviaturah (zlasti Ixion) in nekaterih drugih mikroelementih, ki jih pri tradicionalnem doom metalu ne bi nikoli našli. Vprašanje, ki se tako ponuja samo od sebe je: katera izmed z…

Mories, samooklicani »demon channeler« (ta naziv mu sicer kar lepo pristoji), je mož številnih glasbenih projektov (Gnaw Their Tongues, Seirom, Aderlating, De Magia Veterum, če omenim zgolj nekatere), Cloak of Altering pa je morda za Gnaw Their Tongues celo eden izmed njegovih najbolj poznanih. Glasba Cloak of Altering je mešanica black metala drugega vala, drone, noise in ambientalnih podžanrov, vseskozi močno opirajoč se na ogrodje elektronske glasbe, ki obenem presega podžanrsko omejenost industrial (black) metala. Mories se pri projektu Cloak of Altering ves čas sprehaja med vzporednimi sv…

Pred skoraj desetimi leti so Intronaut izdali debitantski EP Null, ki je kazal, da band veliko obeta. Žal mi studijska ploščka, ki sta nato sledila, preprosto nista »kliknila« tako zelo, kot bi si želel, predvsem zavoljo pretiranega osredotočenja zgolj na tehnično plat izvedbe pesmi. Kljub očitnemu talentu sta tako oba albuma za moj okus izpadla precej brezdušno. Toda pred petimi leti so se stvari spremenile z odličnim tretjim LP-jem Valley of Smoke, kjer so Intronaut izjemno dobro uravnotežili vse atribute, ki jih krasijo. Slednje so sicer skušali nadaljevati tudi na nasledniku, imenovanem Ha…

Kljub odličnemu albumu Becoming, ki je izšel dobra tri leta nazaj, imajo Abigail Williams med samooklicanimi »avtentičnimi« (black) metalci okrnjen ugled še od samih začetkov ustvarjalne poti, ko so še (sicer precej posrečeno) kombinirali simfonični black metal tipa Dimmu Borgir z metal-/deathcorovskimi elementi. Ker pa se je slabega glasu v metalskih krogih težko otresti, je bil tudi zadnji, izrazito black metalski celometražec Becoming deležen neredkih negativnih kritik, ki so zasedbi očitale zlasti trendovsko kopiranje bandov, kot so Wolves In The Throne Room. Večina izmed omenjenih kritiko…

Sodeč po internetu imajo The Sword med samoopredeljenimi »čistokrvnimi« metalci kar nekaj gorečih nasprotnikov, ki bandu večinoma očitajo, da so »trendovski pozerji« brez pravega talenta. Oziroma so jih imeli, saj band na sceni z bolj ali manj istim stilom vztraja že dvanajst let, tako da o sledenju trendom težko govorimo. Sam sicer nisem bil nikoli med omenjenimi nasprotniki in menim, da je band v svoji karieri izdal kar nekaj zelo solidnih izdelkov. Še najbolj ravnodušnega me je pustil zadnji studijski album Apocryphon, ki mi preprosto ni »kliknil«, in sem tako na nov plošček čakal z upanjem…

Ygg Huur je že peti dolgometražni izdelek ameriških eksperimentalnih black metalcev Krallice, kljub temu da je band svoj prvenec izdal šele pred sedmimi leti. Na slednjem in treh studijskih ploščkih, ki so sledili, so Krallice prikazali zanimiv in razmeroma svež pristop k black metalu, ki je kljub eklektičnemu eksperimentiranju z zvokom glasbo banda ohranjal na še vedno zelo poslušljivi ravni tudi za tiste, ki jim pretirane inovacije niso najbolj pri srcu. Kljub nesporni kakovosti, ki so jo Krallice prikazali tako kot instrumentalisti kot tudi skladatelji, menim, da na nobenem od ploščkov niso…

Kylesa so ena izmed mojih ljubših sludgerskih zasedb, ki jim vedno znova z veseljem prisluhnem, kljub temu da menim, da so svoj ustvarjalni vrhunec že doživeli, in sicer z leta 2009 izdanim albumom Static Tensions. Na zadnjih dveh dolgometražcih, ki sta sledila omenjenemu ploščku, so se tako usmerili predvsem v raziskovanje lastnega zvoka in preizkušanje nekaterih idej, ki so žanrsko bolj mejne. Exhausting Fire se zdi logično nadaljevanje slednjega, saj predstavlja pravi talilni lonec različnih podžanrov, sludge metala, psihadelije in stonerskega rocka ter celo raznoraznih izpeljank punka. Kom…

Ko so Iron Maiden po petih letih studijskega premora razkrili tracklisto in naslovnico novega studijskega dolgometražca, že šestnajstega v njihovem izjemnem opusu, sem ostal bolj ali manj ravnodušen. Generični naslovi pesmi (čemu npr. je bilo potrebno po zgledu The Wicker Mana poleg Dickinsonovega solo komada Man Of Sorrows enako nasloviti še novi komad Maidnov? – če se malenkostno obregnem), ki jih je pospremila še bolj generična naslovnica, v meni resnično niso vzbudili nobenega večjega zanimanja, razen dejstva, da je vendarle šlo za napoved novega ploščka Iron Maiden. Na nek način sem posta…

Ne, Minsk in Rosetta niso izdali skupnega ploščka, gre zgolj za združeno (primerjalno) recenzijo albumov obeh zasedb, ki sta izšla v letošnjem letu (plošček Minsk že v aprilu, Rosettin pa v juniju). Zakaj neki skupna recenzija obeh ploščkov? Razlog je precej preprost: po uvodnih nekaj stavkih ločenih recenzij obeh albumov se je izkazalo, da bi ju bilo mogoče v veliki meri opisati z istimi besedami. Da ne bo pomote, kljub temu da gre za dva predstavnika t. i. post-metala, glasba obeh ploščkov še zdaleč ni identična in se znotraj podžanra v marsičem razlikuje, toda končni rezultat je v obeh prim…

Symphony X so band z zavidanja vrednim opusom. Če le pomislimo na izjemne dolgometražce, kot so The Divine Wings Of Tragedy, V: The New Mythology Suite, The Odyssey in nenazadnje Paradise Lost, je že težko verjeti, da so vsi našteti albumi plod ustvarjanja istega banda, in to zgolj v razmahu enega desetletja. Tudi če se ozremo na preostalo diskografijo (morda z izjemo ne najbolj posrečenega prvenca), lahko v njej najdemo samo kakovostne izdaje. Vprašanje, ki se tako poraja, je, kaj lahko k temu sploh še doprinese novi, deveti celovečerec, ki so mu Symphony X nadeli ime Underworld?
Album se obe…

Po treh silno (pod)povprečnih studijskih celometražcih sem počasi opustil upanje, da bodo Graveworm še kdaj izdali kaj vsaj delno zanimivega. Oznanitev še enega generično naslovljenega albuma Ascending Hate s še bolj generično naslovnico nekaj mesecev nazaj gotovo ni nakazovala, da bi se negativni trend po dobrih desetih letih (od ploščka (N)Utopia) obrnil na bolje. Vrnitev Stefana Unterpertingerja, enega izmed ustanovnih Stefanov – pardon, članov –, v letu 2012 (po več kot devetletni odsotnosti) je sicer povrnila nekaj upanja, da bo z njim prišla nazaj tudi kvalitetnejša glasba, vendar je žal…

Od dveh spin-offov dandanes že kar legendarnih ameriških stonerjev Sleep sem vedno bolj preferiral Cisnerosov projekt Om kot pa Pikeov power trio High On Fire. Meditativna umirjenost prvih mi je bila nekako vedno bližje od surovega »southern« zvoka drugih. Kljub temu pa o glasbeni kvaliteti High On Fire ne gre dvomiti. Pod palcem imajo že šest kakovostnih celometražcev in Luminiferous tako predstavlja že njihov sedmi studijski LP.
Album nam v slabi uri postreže z devetimi komadi, med katerimi kot navadno prevladujejo tisti bolj hitrega tempa, temelječi na stonersko in sludgersko obarvanih klas…

Leta 2013 izdani album The Formulas Of Death je bil za Švede Tribulation gotovo prelomnica v njihovi karieri. Album je prejel pretežno zelo pozitivne odzive tako s strani poslušalcev kot recenzentov in Tribulation zavihtel še precejšen korak dlje, kar se tiče prepoznavnosti znotraj scene, kot (sicer tudi dobro sprejeti) prvenec The Horror. Žal mi osebno nobena od omenjenih izdaj ni pustila močnejšega vtisa. Kar se tiče same izvedbe sta sicer nedvomno kakovostni, vendar vse preveč konfuzni in nekonsistentni tako na konceptualni ravni (že pri sami uporabi izrazito generičnih poimenovanj in temat…

Royal Thunder je ameriški kvartet iz Atlante, ki je nase prvič resneje opozoril z leta 2012 izdanim prvencem CVI. Skoraj tri leta kasneje so ponovno nazaj z drugim dolgometražcem, poimenovanim Crooked Doors.
Že od prve minute je jasno, da Royal Thunder ne trpijo za »sindromom drugega albuma«, ki se neredko pojavi pri zasedbah z zelo kakovostnimi prvenci, ki pa jih nato z nadaljnjimi izdajami nikakor ne morejo več doseči, kaj šele preseči. Royal Thunder na Crooked Doors ohranjajo kakovost debitantske izdaje in nam v eni uri servirajo prvorazredno mešanico hard rocka in heavy dooma z nezanemarlj…

Drudkh so se vrnili po treh letih (delnega) premora (ki jim je očitno dobro del), z novim albumom in konkretnejšim poskusom obuditve njihovega »starega« zvoka. Slednje bandu tudi bolj kot ne uspe, hkrati pa ne gre zgolj za reciklažo zgodnjih albumov, temveč je pogosteje opazen tudi (vsaj majhen) poskus vnosa bolj svežih idej, ki v večini primerov prinese pozitivne rezultate. Glasba ima torej prepoznaven »pol-epski« Drudkh zvok, ki preveva pesmi pretežno srednjega tempa in je kot nalašč primeren za sprehode v naravi ali pa vožnjo mimo dolgih polj in gozdov, ki se razprostirajo v daljavi. Kakovo…

Sannhet (ali »Resnica« v norveščini) so še razmeroma mlad newyorški trio, ki preigrava instrumentalen post-rock/metal s pridihi t.i. post-black metala (karkoli že pod to oznako lahko stlačimo). Revisionist je, po leta 2013 izdanem prvencu Known Flood, njihov drugi celometražec, ki je bil med občinstvom in kritiki dobro sprejet ter stilsko nekako poskuša nadaljevati pot slednjega. Tako ponovno dobimo devet komadov, ki pa so malenkost krajši, saj se plošček izteče že pri dobrih sedemintridesetih minutah. Revisionist je sicer že od samega začetka v primerjavi s prvencem vendarle lahkotnejši in »s…

Aaron Turner je mož, ki (je) igra(l) eno izmed glavnih vlog pri neštetih glasbenih projektih, kot so Isis, Lotus Eaters, Twilight, House Of Low Culture in Old Man Gloom, če omenimo zgolj nekatere. Najbolj sveži izmed njih pa sliši na ime Sumac in ga poleg gospoda Turnerja na kitari in vokalih sestavljata še Nick Yacyshyn (Baptists) na bobnih ter Brian Cook (Russian Circles, ex-Mouth Of The Architect) kot session/live basist.
Kar vidimo, je skoraj pravcati mali »super trio«. Kot na dlani je, da se torej Sumac stilsko najdejo v mešanici post-metala in bolj »klasičnega« sludgea. Žal je zadeva sli…

Po tem, ko je Jef Whitehead (mož za projektom Leviathan, bolje znan pod psevdonimom Wrest) po smrti muze »razpustil« (tega sicer nikoli ni uradno potrdil, je pa v intervjujih dokaj jasno povedal, da je projekt bolj ali manj končan) stranski projekt Lurker Of Chalice (LOC v nadaljevanju), sem bil prepričan, da je z istoimenskim LOC celovečercem dosegel svoj končni kreativni vrhunec. Toda že naslednji Leviathan album Massive Conspiracy Against All Live je nakazal, da Wrest še zdaleč ni izčrpal svoje kreativnosti ter da je bil LOC vse prej kot zgolj srečno naključje. Temu pa so sledila precej raz…

Thulcandra so si (bojda) ime banda sposodili z leta 1989 izdanega dema Darkthrone, vendar bi jih lahko primarno opredelili kot Dissection tribute/worship band (oziroma kot klon Dissection za tiste, ki jim zasedba ni najbolj pri srcu) z avtorskim materialom. Slednje me sicer nikoli ni motilo; nenazadnje so »originalni« Dissection izdali le dva (če odmislimo zadnjega, tretjega, ki je imel precej drugačen zvok) studijska celometražca in tako pustili še veliko manevrskega prostora za raziskovanje njihove (vsaj v tistem času) precej unikatne mešanice melodičnega death metala z black metalom. Thulca…