Ensanguinate
27. 3. 2026

DEJAN: Pa začniva najin drugi intervju na enak način kot prvega. Kako si?
ANDREJ: Dobro, ampak zgonjen, hvala. Pred kratkim sem se vrnil s festivala ATLC v Belgiji in se dan, dva kasneje še nisem povsem vrnil v realnost.
DEJAN: Kako je bilo? Verjetno si tam nastopal z Ensanguinate?
ANDREJ: Ne, ne, obiskal sem festival in razstavo. Enkratna izkušnja.
DEJAN: Od prejšnjega intervjuja so minila slaba štiri leta, od takrat se je zgodilo marsikaj. Če dovoliš, bi se najprej dotaknil trenutne zasedbe. Od prehodne oziroma ustanovne sta ostala samo še ti in Jaka, druga člana pa sta »nova«, če lahko temu tako rečem. Ju lahko na kratko predstaviš?
ANDREJ: Res je, čeprav sta Grega in Krištof tehnično oba z nami večino našega obstoja, mislim, da vsi to dojemamo kot tisto pristno stanje banda in ne kot spremembo. Tako, kot je zdaj, bi moralo biti od samega začetka, ampak so dolgočasne stvari, kot so razlike v življenjskem slogu, botrovale spremembam v postavi. Tak stil glasbe preprosto terja svoje.
Mislim, da se v živo in na posnetkih vsak od nas predstavi skozi glasbo, ni treba zgubljati dodatnih besed.
DEJAN: Naslednja velika stvar, ki se vam je zgodila, je bila turneja po Južni Ameriki. S te niste prišli samo bogatejši za številne izkušnje, temveč tudi … s čim?
ANDREJ: V Kolumbiji smo odigrali samo na festivalu Bogotá Subterranea, tako da ni šlo za turnejo, pač pa za izbran festivalski nastop. Vsak takšen dogodek v prvi vrsti utrdi in poglobi povezavo z našo glasbo, jo nekako podkrepi z izkušnjami, ki se vrtijo okoli samega koncerta, jo zlije skupaj z glasbo drugih nastopajočih. Tam je seveda v zraku bilo zelo veliko takšne energije, ki nas napaja.
Na tej točki bi rad poudaril Merrimack, ki so na nas pustili močan vtis. Neverjeten band, eden izmed redkih, ki združuje kilometrino s tisto prvinsko noto pravega black metala, ki je pri njih res izrazita v živo.
Poleg teh vtisov smo domov prinesli tudi številna prijateljstva. Ljudje tam so bolj srčni, kar pomeni, da jih je res čast srečati tudi kje drugje, kot se mi je na primer zgodilo ta vikend v Belgiji.
DEJAN: Nastop v Kolumbiji ni isto kot nastop v Avstriji ali Nemčiji. Potrebne je nekaj več logistike in še več časa. Kako posamezni člani to usklajujete s službami?
ANDREJ: To niti ni takšen problem. Dejanski vstop v Kolumbijo ni bistveno drugačen od Nemčije, gre le za geografsko oddaljenost. Kar v današnjem času tudi ne bi smel biti tak problem. Ker pa je Slovenija na samem evropskem dnu povezanosti z letalskim prometom, je logistika velik izziv, tako da je treba izčrpati res vse možne permutacije, da sploh prideš do cilja in se držiš budžeta nastopa.
DEJAN: Kako ste navezali stike, da je bil nastop sploh mogoč?
ANDREJ: Podobno, kot pri drugih nastopih tipa »one-off« – v naših glasbenih vodah se podobna imena nekako najdejo. Obrazov ni veliko, tako da prej ali slej glasba zakroži med ljudmi; če organizator s teboj začuti skupno noto, se potem dogovoriš o pogojih in je to to.
DEJAN: Tako, dovolj je bilo predigre, čas je za glavno stvar. V začetku februarja ste izdali drugi album Death Saturnalia (With Temples Below). Kaj je po tvojem največja razlika med tem in prvencem Eldritch Anatomy?
ANDREJ: Razlik je veliko, ampak bi med vsemi rad izpostavil fokus. Prvi album je nastal hitro, vendar v okolju, ki se je enako hitro tudi spreminjalo. Bili smo povsem nov band, ki je nastal tako rekoč pet minut pred pandemijo, tako da niti nismo imeli dodelanega kreativnega procesa. Pa tudi če bi ga, smo album naredili v etapah – vaje, lockdown, vaje, lockdown in tako dalje.
Tokrat smo si ustvarili takšno okolje, ki je omogočalo primeren fokus. To je izviralo iz dveh ekstremov; prvi je bil ta, da smo veliko igrali v živo in poglobili stik z lastno glasbo, kot sem omenil prej. Nato je sledil drugi ekstrem, ko je bil čas v samoti spraviti glasbo ven in jo oblikovati.
DEJAN: Pot, ki ste jo prehodili od enega do drugega albuma, vas je pripeljala na neki cilj, ki ni več tako zelo podoben izhodišču. Se na tem mestu počutite dovolj »lagodno«, da bo to vaš dom nekaj časa?
ANDREJ: To je naša prava koža. Seveda se lahko z načinom, kako to pride do izraza, marsikaj spremeni. Glasbenih meja si nikoli nismo postavljali, niti jih ne bomo.

DEJAN: Marsikdo bi sicer rekel, da verjetno prehitevam z vprašanjem in da zrem predaleč v prihodnost, saj je album komajda izšel. A nekako sumim, da se v mislih tudi sam že spogleduješ z naslednjim albumom. V kolikšni meri drži moje predvidevanje?
ANDREJ: O prihodnjem albumu ne razmišljamo. Najzanimivejši del kreativnega procesa tega albuma se je šele začel in od nas terja popolno osredotočenost. Album smo namreč posneli in izdali, a ga je sedaj treba dodobra spoznati in se vanj poglobiti. Najboljši način za to je seveda igranje v živo.
Glasba in besedila so nastajali v veliki meri spontano, tako da se nam njihov pomen postopoma odkriva. No, ta postopek se nikoli ne konča, ampak nekako začutiš, kdaj je bilo dovolj, da lahko preideš na naslednji album.
DEJAN: Če te pravilno razumem, trdiš, da si kot ustvarjalec načeloma nekje na istem kot mi poslušalci?
ANDREJ: Tako je. Razlog, zakaj sploh ustvarjamo glasbo in jo potem tudi igramo v živo, je ravno to raziskovanje, ki poteka skupaj z občinstvom. Glasba in besedila že stojijo, to je res, vendar so občutki in spoznanja, ko jih izvajaš v novem okolju, vsakič drugačni. Mislim, da to najbolje opiše naslov komada Wanderer in the Outer Darkness od Tribulation. Če je okolje pravo, taka izkušnja res doda k pomenu, ki ga ima vsaka pesem.
Zato se tudi nerad poglabljam v podrobnosti besedil. Raje vidim, da si vsak ustvari podobo zase glede na to, na kateri točki v življenju je. Ko se ta zorni kot spremeni, se z njim spremeni tudi pomen pesmi. To velja tudi za nas.
DEJAN: V recenziji sem kot najljubši komad izpostavil Angel of a Thousand Poisons. Kateri je pa tvoj?
ANDREJ: Res težko ločim posamezne pesmi po tem, katera mi je bolj ali manj všeč. Glavnina pesmi je nastala po vrstnem redu, kot so slišati na albumu, in se navezujejo druga na drugo. Ena brez druge ne gre.
DEJAN: Pa bom vprašal drugače. Katero pa najraje igraš v živo? In zakaj?
ANDREJ: Tudi v živo so pesmi povezane med seboj. Naš koncertni repertoar v zelo veliki meri temelji na novem albumu. Ker so pesmi za nas enakopravne, bi najraje odigrali kar celega, a se trenutno še borimo s pesmijo The Whip and the Pendulum. No, v bistvu iščemo načine, kako bi vse zvočne plasti s studijskega posnetka na prepričljiv način prenesli na oder. Če nam uspe, jo odigramo na release partyju.
DEJAN: Prav tako sem v recenziji – sicer previdno – zapisal, da je Jaka avtor oziroma izvajalec »lead kitarskih riffov«, ki zame predstavljajo največjo dodano vrednost vaše glasbe. Kako je pa s tem?
ANDREJ: Čisto spontano, ko pesem nastane, vsak doda nekaj čez, če se mu zdi to primerno, ali pa »pograbi« obstoječo melodijo zase. Tokrat sva bila bolj pozorna, da je velik del teh kitarskih vložkov na levi oziroma na desni strani, podobno, kot bi bilo na koncertu. Tudi zasnovani so bolj kot naraven del glasbe in ne toliko kot nekaj, kar naenkrat pride povrhu riffov iz sredine, od koder potem tudi izgine.

DEJAN: Predstavitev albuma boste izvedli »4. aprila na skriti lokaciji na obrobju Ljubljane«. Zakaj je skrita? Kdo bo lahko kupil vstopnico in kako?
ANDREJ: Dogodek je zasebne narave izključno zato, ker smo se odločili za okolje, ki zahteva določeno mero spoštovanja in dostojanstva. Ker bomo v naravi, kupi plastike po tleh in podobno ne pridejo v poštev.
Za kozolec smo se odločili, ker je nekaj divjega in drugačnega. Na ta način se ujema z naravo glasbe. Mislim, da Kamra to vidijo zelo podobno kot mi.
Vabilo in smernice lahko dobi vsak, ki se nam oglasi v zasebnih sporočilih na Instagramu ali pa po mailu na [email protected].
DEJAN: Skoraj bi pozabil … Kako ste pa navezali stik z založbo Soulseller Records?
ANDREJ: Mislim, da je temu v prvi vrsti botrovala naša podobnost z Repugnant, ki so na tej isti založbi izdali legendarni album Epitome of Darkness. Moram priznati, da je res dober občutek izdati album na isti založbi.
DEJAN: In naj zaključim, kot sem zaključil prejšnjič. Sva kaj izpustila?
ANDREJ: Menim, da sva teren kar dobro pokrila.







