Začetek zunajzemeljskega, ultraprogresivnega kvarteta iz Denverja Blood Incantation sega v leto 2011. V teh srečnih trinajstih letih je skupina skozi dva EP-ja, dva celovečerca in en split (demo posnetke pustimo mirovati) dodobra pokazala, česa so sposobni njeni člani, ter si tako ustvarila status in prepoznavnost po širnem svetu. Osnova njenega ustvarjanja je bil vedno death metal, končni rezultat pa je toliko več, toliko bolj bogat in svojevrsten skupek neštetih elementov, da je kratka in suhoparna klasifikacija v oddelek death metala za skupino pravzaprav žalitev. Blood Incantation so z vsako izdajo stopili stopničko više in predhodnika nadgradili z novimi elementi, čedalje progresivnejšimi strukturami ter globljo tematiko, ki obravnava znanstveno-filozofska področja, kot so metafizika, vesolje, zunajzemeljske entitete ipd.

V začetku oktobra je skupina izdala tretji celovečerec, naslovljen Absolute Elsewhere, ki je za razliko od ambientalno-instrumentalnega EP-ja Timewave Zero, izdanega leta 2022, zopet pripravljen na osnovi death metala, začimb pa je dodanih najbrž več kot na kateri koli prejšnji izdaji. Na tej točki si ljubitelji drugačnega in progresivnega metala že manejo roke. Pa si jih upravičeno?

Album Absolute Elsewhere je pravzaprav zgrajen le iz dveh skladb, The Stargate in The Message, v skupni dolžini nekaj manj kot 44 minut. Vsaka skladba je porazdeljena na tri sekvence oziroma poglavja (Tablet I, Tablet II in Tablet III), ki se prelivajo v celoto, se pravi vmes ni tiste tišine, ki bi ti jasno dala na znanje, da je skladbe konec. Skladbi sta poleg brutalnega, globokega growla, hitrih in surovih deathmetalskih riffov, eklatantnih ritmičnih preobratov, ki predstavljajo nekakšna razpoloženjska nihanja skozi celotno potovanje, prepredeni z vplivi jazza in progresivno-psihedeličnega rocka iz 70-ih. To se predvsem kaže v uporabi vesoljsko-ambientalnih klaviatur in čistih ter čustvenih solaž, odigranih s totalno perfekcijo in občutkom, ki kot takšne niso ravno značilne za šablonski death metal. Tako nam ta album ponudi odgovor na teoretično vprašanje (verjamem, da si je to vprašanje že kdo kdaj postavil), kako bi zveneli Pink Floyd, če bi proizvajali ekstremni metal. Tako. Zveneli bi točno tako. Na tem albumu je nešteto vzporednic s Floydi, ki so naravnost genialno integrirane in spojene s sodobnejšim kot tudi starošolskim stilom mrtvoželeznega pretepanja glasbil. Instrumentalno skladbo The Stargate – Tablet II bi lahko zlahka uvrstil na album Dark Side of the Moon, medtem ko je skladba The Message – Tablet II, ki je edina v celoti odpeta s čistim vokalom, metal verzija skladbe Shine on You Crazy Diamond. Osebno mi kot ljubitelju death metala na eni in oboževalcu skupine Pink Floyd na drugi strani ta kombinacija funkcionira imenitno in ob vsakem ponovnem poslušanju neizmerno uživam. Si je pa za ta izdelek vsekakor treba vzeti čas in ga poslušati z dušo, da ga zares dojameš.

Album predstavlja eno fantastično potovanje skozi čas in prostor s precej turbulentnim štartom prvorazrednega death metala, ki se počasi prelije v precej unikaten glasbeni spoj, ki ga več kot priporočam v posluh. Skozi celoten izdelek je ogromno nihanj med brutalnim in zasanjanim, peklenskim in vesoljskim, naravnim in nadnaravnim. Toliko različnih elementov in stilov, spojenih tako genialno in perfektno, da si za moj skromni okus album Absolute Elsewhere zasluži najmanj nominacijo za album leta!