Nikoli nisem zares kopal globoko v teritorije dooma, kjer lirika prečka meje slikovitega in globokoumnega trpljenja, depresije, jeze, osamljenosti, smrti in drugih poglobljenih občutkov, ki izvirajo iz človeškega nemira. V doomu, v kolikor mi je uspelo dojeti, je pesimizem edina prava motivacijska sila, ki riše lirično in instrumentalno pokrajino. In čeprav z doomom nisva šla nikoli z roko v roki, sem vedno čutil neko nenavadno naklonjenost do tega žanra. Da razjasnim, nisem nikakršen hud ekspert za doom in njegovo ravnodušnost do luči na koncu tunela, a to ne zmanjšuje fascinacije nad zmožnostjo tega žanra, da s pomočjo instrumentov in vokalov gradi tako mogočne in malodane otipljive atmosfere. Te se z uporabo »noisa«, trpečih krikov večno umirajoče bolečine, ki se utaplja v obupu (domena vokalov), ter s silovito nizko uglašenima kitaro in basom razvijajo v »soundtrack« poejevske agonije. Bobni skrbijo za konstanten crescendo, medtem ko kitara in bas rjovita z grmečo distorzijo v sozvočju in preigravata en in isti riff s tempom ustavljajočega se srca. A to srce se ne ustavi. Njegov počasni utrip zleze pod kožo in poslušalca ponese v ambientalno hipnotičnost, kjer vztrajno vrta skozi njegovo čustveno ravnovesje. In ta progresija dreza v naš speči nemir z orodji, ki prebudijo najtemnejša čustva, ki bdijo v nas. V vsakem od nas.
Pred to izdajo za Culted še nisem slišal. Oblique To All Paths je njihova druga celovita izdaja po debiju Below The Thunders Of The Upper Deep iz leta 2009 (vmes še EP Of Death & Ritual 2010). Pri tem bandu pa ni neortodoksno dejstvo, da pevec ne živi v Winnipegu, kjer prebivajo ostali člani banda. Kar je bolj neobičajno, je to, da ti štirje fantje iz Kanade pevca še nikoli niso videli v živo. Zakaj? Ker je Šved in živi v Göteborgu. Ne samo, da gojijo klasično razmerje na daljavo, ampak je to razmerje striktno virtualno. V času obstoja tega banda, ali raje projekta, se še niso spoznali drugače kot preko mailov in drugih socialnih medijev. Nastop? Ga še ni bilo in ga tudi ni na vidiku. A kako funkcionira to sicer že videno bandovsko razmerje?
Album odpre Brooding Hex. Devetnajst (!) minut dolgo popotovanje čez morbido se začne kot pogrebni sprevod. In podobno kot pogreb tudi pesem gradi na silovitosti občutij, ki poslušalca povlečejo v zlovešče skreiran svet, katerega instrumentalna kompozicija stopa preko meja »blackened« dooma. Atmosfera Brooding Hexa raste in se razvija kot zgodba za strašenje vseh tistih, ki se oklepajo sreče. Shizofrenično meče njihovo mentalno zdravje s prestola in ga zavzema z vsem sijajem, ki ga muka premore. Tema, trpljenje in bridkost poplavljajo poslušalčevo uho in v valovih skrunijo njegov notranji mir in voljo do življenja. Ti valovi pa s pljuvajočo histerijo in strastno bolečino vokalov polnijo dvorane, kjer bivajo bobniči. Pa je devetnajst minut zares potrebnih, da se otvoritveni Brooding Hex razvije v grandioznost, za katero si prizadeva? In je zadnjih pet minut »fade-awaya« res nekaj, brez česar enostavno ni šlo? Kdo ve? To presodite mojstri. Tem litanijam depresije pa sledi Illuminati. Ta pesem in vsaka naslednja pa nekako razkrijejo, kaj se lahko od plate pričakuje, in to, da gre pri projektu, kot je Culted, ter kar se tiče njihove vizije dooma, za nekaj več. Medtem ko band do potankosti obvladuje gradbene elemente dooma, pa kaže, da imajo močno nagnjenje ustvariti nekaj več od tega, kar žanr predstavlja. V samem albumu se tako pojavijo obrisi stoner rocka, post-metala, drona, zvoku srha, kar Oblique To All Paths tudi je, pa je priključeno še marsikaj drugega.
Tako lahko rečemo, da je album bahav pristop k mutaciji dobro znanega žanra dooma ali »blackened« dooma v tem primeru. Ampak kako fantje to izpeljejo? To je vprašanje, na katerega bodo morali odgovoriti strokovnjaki in glasbeni kritiki. Lahko pa vam povem, kakšen je občutek, ki ga Oblique To All Paths pusti za sabo. Na splošno album zveni visoko nad povprečjem. Bolje kot večina sivih in povprečnih stvari, ki priroma mimo nas. Oblique To All Paths brez večjih težav preposlušaš od začetka do konca, ker je kljub svoji doom dinamiki poln nekih zapletov, preobratov in razpletov. Glasbena pismenost Culted je neizpodbitna, čeprav bi nekateri oporekali, na kakšen način so nekateri aspekti žanra in pa vidiki drugih žanrov med seboj prepleteni. Meni zveni kot uspešno zaključeno delo tega medcelinskega projekta, medtem ko drugi pravijo, da gre za nepotrebno vezenje in mutiranje že obstoječega in morda nezdružljivega. Oblique To All Paths verjetno ni za vsakega. Vprašanje, ki je na nek način smotrnejše, je tisto, ki se porodi po slišani, skorajda narcistični potrebi, da se ustvari nekaj izven samega temelja, in sicer: Ali je plata Oblique To All Paths sploh namenjena vsem ljubiteljem žanra?